Startali smo v četrtek, 26. 2., malo čez polnoč. Vzdušje je bilo pravo – malo zaspanosti, malo adrenalina, ogromno pričakovanj. In potem… se v Ivančni Gorici spomnim, da sem pozabila doma prav vse bančne kartice.
Ja, prav vse.
Za nekaj sekund sem obstala v tišini, potem pa smo brez prevelike drame obrnili avto in šli po njih. Če že greš v Indijo, je fino, da imaš s sabo vsaj še kakšno drugo možnost plačevanja. Mali ovinek na začetku poti pa je bil očitno samo test potrpežljivosti.
Ko smo uspešno rešili “kartično krizo”, smo v Grosuplju pobrali še zadnjo članico ekipe in se odpravili proti letališču v Benetkah. Zadnjo uro vožnje nas je spremljala taka megla, da ko sem med dremanjem odprla oči, za trenutek nisem vedela, ali smo še vedno na cesti ali že nekje med oblaki. Svet zunaj je bil popolnoma bel. To nam je podaljšalo pot za kakšno urco več, vendar smo na srečo štartali dovolj zgodaj, da nas te “nepredvidene sitaucije” niso preveč skrbele. Parkiranje avta in vožna s kombinem do letališča je šla – začuda – kot po maslu.
Varnostni pregled: sumljiva ekipa
Na letališču smo si privoščili kavo, oddali prtljago in se podali čez varnostni pregled. Tam pa se je nam je pripetila naslednja nepričakovana akcija.
Najprej so zadržali mene, ker je piskal senzor, ko sem šla mimo kontrole. Sezula sem se, šla še enkrat skozi senzor, a je še vedno kazalo na neko zaznavo “grožnje” na levi nogi. Nihče ni vedel, zakaj. ko so opravili vse teste, so me seveda spustili čez, saj niso našli ničesar… Šele kasneje sem se spomnila, da sem imela okoli levega gležnja verižico. Očitno je to minimalističen modni dodatek z maksimalnim učinkom.
A nisem bila edina… Tudi Matjaža so dvakrat poslali skozi senzorje in dvakrat pregledali njegovo torbo. Na ekranu jim je ves čas kazalo pol litra tekočine in obris flaške je bil prav očiten. A flaške ni bilo nikjer. Pregledali so vse žepe, vse skrite kotičke nahrbtnika – nič. Na koncu so obupali in ga spustili naprej, verjetno z mislijo, da je skrivnostna tekočina izginila sama od sebe.
Kasneje pa je Urša v enem zadnjem, skoraj skrivnem žepu nahrbtnika s Temu-ja našla kefir. Ta je med čakanjem na let ob napadu lakote prišel še kako prav.
Kmalu smo sedeli na letalu za London, od tam pa nadaljevali proti Delhiju. Malo smo se spraševali, zakaj do Indije potujemo kot da zbiramo dodatne postanke in preletene kilometre za bonus točke, namesto da bi poleteli direktno iz Ljubljane. A del poti je očitno tudi to – malo kroženja, malo čakanja in veliko razmišljanja, kaj nas pravzaprav čaka na tej unikatni dogodivščini…
V petek okoli druge ure zjutraj smo končno pristali v Indiji, v Delhiju. Utrujeni, nekoliko zmečkani, a polni pričakovanja. Tam nas je že čakala preostala skupina in naš vodič Metod, ki nas je odpeljal do hotela.
Apartmaji so bili solidni. Takšni, da smo ob kakšnem fleku na brisači ali malo zaprašeni klubski mizici zamižali na eno oko. A terasa na vrhu strehe je odtehtala vse. Bila je vrhunska – odprt pogled, topel zrak in tisti občutek, da si res daleč od doma ter da je vse res tako drugače! A vendar, preletel me je isti občutek, kot pred leti, ko sem prvič pristala na indijskih tleh – občutek, kot da je moja duša doma.
Zmatrani smo popadali v postelje in komaj čakali jutro, ki je prišlo že kar 3 ure kasneje….
