Sopa! (=v masajskem jeziku zdravo!)
Danes je bil izjemen dan! Že vnaprej se vam opravičujem, če bo današnji zapis malo daljši… Toliko sva doživela!
Budilka je zvonila že pred 7. uro zjutraj, saj smo morali zgodaj pozajtrkovati in se čimprej odpraviti v park Masai Mara. Danes smo namreč imeli v planu celodnevno raziskovanje parka in v upanju, da danes vidimo vseh “Velikih 5” (lev, nosorog, slon, podvodni konj, bivol), smo se točni kont urce narisali na vratih parka. Vmes smo še napolnili prazno gumo, saj smo očitno včeraj nekje na razturani cesti imeli “gumidefekt”.
Jutro je bilo hladno (okrog 16 stopinj, za domačine očitno zima, saj hodijo ob takem delu dneva v bundah…) in kot nalašč za opazovanje divjih živali.
Peljali smo se mimo črede zeber, gazel, gnujev, topijev, impal, antilop… Vsi so se pasli po savani, kot da se jih nič ne tiče. Na drevesu ob poti smo opazili gazelino nogo, ki je visela z veje, kar je pomenilo da je bil pred kratkim tu leopard. Šli smo v lov… Ujeli smo levinje z mladički, ki so počivale v visoki travi, pa ogromne krokodile med sončenjem na soncu… Bivoli, sloni in žirafe so nas radovedno opazovali, ko smo se jim s terencem približali…
Po dolgi dopoldanski vožnji, nas je začelo tiščati lulat. Vodič John je predlagal grmovje in izbire ravno nismo imeli. Previdno smo obvozili izbrano grmovje sredi odprte ravnine z visoko travo in sklenili, da je varno. Prvič smo stopili s terenca nezavarovani pred divjimi živalimi!
Wuhuuu! Kakšen nor občutek. Mimo je priteklo par topijev in antilop ter brez fotkanja seveda ni šlo. V grmovju seveda ni bilo tako prijetno, vendar se je splačalo!
Naprej smo zavili do vode, v upanju da najdemo kakšne krokodile in podvodne konje… Ni nam jih bilo treba dolgo iskati, saj so se eni in drugi tu že hladili in skrivali pred vročino.
V upanju, da vidimo leoparda smo obgledali še vsa bližnja drevesa, vendar na spregled ni bilo nobenega.
John se je odločil, da je čas za kosilo in tako smo ustavili pod drevesom, razgrnili dekco ter vzeli vsak svojo že vnaprej pripravljeno vrečko s kosilom. Bolj kot nad samim kosilom, smo bili navdušeni nad čudovitim razgledom na savano pod nami. Silhuete žiraf in slonov v ozadju so samo še pripomogli k temu, da naslednjih 20 minut nismo spregovorili niti besedice…
Po kosilu smo nadaljevali z raziskovanjem. Naš vodič John ima res nos/oči, kje najti vsa ta skrivališča, kamor se živali umaknejo pred vročino… Tako smo v grmovju zagledali dva speča geparda, takoj za tem pa smo v objektiv ujeli dva zelo hitra nosoroga, ki smo ju prestrašili ob reki. Imeli smo tako srečo, saj so nosorogi zelo redka vrsta na safariju!
Naš čas v parku se je počasi iztekal, zato smo se počasi obrnili proti izhodu. Bili smo tako daleč, da je trajalo kar dolgo časa preden smo prišli do vrat. Poslovili smo se od vojakov, ki varujejo vhod in se odpeljali proti kampu.
Na poti smo srečali otroke, ki so se kopali v reki in ko so nas zagledali, so takoj pritekli za našim kombijem… Ostalo mi je več kot pol vrečke kosila, zato sem jo pomolila čez okno in mali fantek, tisti najbolj bojevit, z muhami na obrazu, svečko pod nosom in razparanimi sandali, jo je pograbil in stekel stran ostalih. Pomahal mi je od daleč, jaz pa sem komaj zadrževala solze. Kako dober občutek je nedolžnemu otroku polepšati dan!
Sledil je postanek v kampu, hitra kavica in nato sprehod do sosednje vasi, kjer živijo Masaji. Za dobrodošlico so nam uprizorili njihov tradicionalni ples, ki smo ga lahko tudi sami poskusili. Videli smo kako zanetijo ogenj s palico in šli na ogled njihovih hiš iz kravjeka in lesenih palic. Izvedeli smo veliko (šokantnih) stvari o plemenu in najboljše, da vam jih za lažjo predstavo kar naštejem.
⁃ pleme Masaji živi brez vode (za umivanje in pranje uporabljajo zelo umazano reko v bližini), elektrike in telefonov
⁃ fantje (stari 20) dobijo prvo ženo (staro 17) z dogovorom s starši iz druge vasi
⁃ vsako naslednjo ženo lahko kupijo in stane 10 krav (1 krava stane v keniji 7000KES kar je cca. 700$)
⁃ ženske gradijo hiše iz kravjeka in palic, moški tega ne znajo
⁃ v teh hišah in v tej vasi ostanejo do 9 let, saj potem začnejo hiše razjedati termiti, sledi selitev in gradnja novih hiš na novi lokaciji
⁃ žene rojevajo, hodijo po vodo, po hrano, čuvajo otroke, kuhajo 2 obroka dnevno in zgradijo hiše, moški pa pasejo krave in koze… Cel ljubi dan!
⁃ mož ima toliko hiš, kolikor žen ima, sam se odloči v kateri bo spal katero noč
⁃ ločitev je zelo komplicirana zadeva, če se po kakšnem čudežu že izvede, mož dobi hišo in otroke, žena se vrne k staršem
⁃ pri 15-ih letih dečki postanejo možje, odbijejo jim spodnja sprednja dva zoba za hrabrost, jih obrežejo in jih pošljejo za 5 let lovit v divjino, kjer naj bi ujeli leva in prinesli v vas grivo
⁃ njihova hiša ima 2 prostora: eden je kuhinja, ki je zelo majhna, kuhajo na ognju, ki nikoli ne ugasne, zraven (dobesedno 3cm stran) je postelja za starša in postelja za otroke (brez jogija, samo les), drugi prostor pa je za novorojenega telička
⁃ vsako noč (tokrat celo) en moški bedi in varuje vrata za vstop v vas pred divjimi živalimi (tudi levi), ki velikokrat pridejo plenit njihove krave in ovce
⁃ zdravijo se z rastlinami, zdravnika ne obiskujejo
⁃ še vedno se ukvarjajo z blagovno menjavo, čeprav že uporabljajo denar
⁃ izbirat ženo ali trgovat gredo v sosednje vasi, največkrat v Serengeti (1 dan hoje do tja)
To je resnična zgodba in resnično življenje Masajev, lahko verjamete? Vprašala sem mladega Daniela, ki nama je razkazal svojo hišo, ali bi šel živet v mesto ali kam drugam in mi je odgovoril, da nikoli… Rekel je, da rad živi tukaj in da ima vse kar potrebuje.. Jaz pa vem, da sploh ne ve kakšen je svet zunaj ograje njegove male vasice.
Ker je kazalo na dež, smo se na hitro poslikali, se poslovili, kupili par spominkov in se “šokirani” odpravili proti našemu kampu.
Še kar nekaj časa smo ob večerji premlevali o tem… In se na koncu večera ob parih pivih že šalili, da vložek 10 krav za ženo niti ni tako velik, če upoštevaš da dobiš hišo, 2 topla obroka dnevno, otroke, polno oskrbo in strežbo do konca življenja. ?
