NAROČI SE NA OBVEŠČANJE

Vpiši svoj mail in bodi na tekočem z novimi objavami na mojem blogu!

Sepilok

Pozdrav iz Sandakana!

Danes smo obiskale Sepilok orangutan naravni rezervat in rehabilitacijski center, ki je edini izmed dveh lokacij, kjer lahko najdemo orangutane v naravnem okolju (eden pa se nahaja v Indoneziji).

Vstale smo zgodaj, šle na odličen zajtrk s širokim izborom jedi in se z Grab-taksijem odpeljale pol ure stran, v kraj Sepilok. Med vožnjo nas je presenetila huda tropska nevihta, ki se ob prihodu do rezervati ni in ni umirila.

Tako smo kupile palerince, zaklenile naše torbice v omarici (zaradi varnosti nas in opic) in se sprehodile po lesenih podih skozi džunglo. Opazile smo kar nekaj gnezd na drevesih, saj so orangutani največje živali, ki prebivajo na drevesih in si vsak dan na novo naredijo gnezdo.

Ob 10. uri je bilo na sporedu hranjenje orangutanov. Skrbniki parka so jim na teraso prinesli banane in palmove liste in le nekaj minut kasneje so po visečih plezalkah priplezali trije orangutani.

Orangutani so zelo nedružabna bitja, na kar je kazalo tudi to, da so nam večino časa kazali hrbet in se skrivali pred fotoaparati…🙂 Jedli so kakšne 45 minut, potem pa so se naveličali in odplezali vsak v svojo stran džungle…

Dež je ponehal in posijalo je sonce. Sprehodile smo se po celotnem rezervatu, se naučile veliko novih poučnih stvari in naredile par dobrih fotografij…

Ste vedeli, da se človeški DNK ujema z DNK orangutanov v 96.4%? Ali pa, da uporabljajo palmove liste kot dežnik? In še to, da so mladiči pri mamici 6-7 let preden jo zapustijo in “odrastejo”?

Medtem, ko smo se fotografirale na lesenih podih, so nas prišle pogledat še druge tukaj živeče opice. Sprehodile so se mimo nas in se odpravile na teraso po ostanke banan. Res so bile prikupne, sploh najmanjše, ki so jih mame nosile na trebuhu…

Ko so se najedle, so se tudi one skrile globoko nazaj v džunglo. Me pa smo se odpravile na kosilo v prijeten lokal, ki nam ga je priporočil prijazni taksist.

Vmes smo se seveda ustavili še na letališču, kjer smo prevzele Dašin telefon, ki je bil dostavljen iz Kuale Lumpur… Veselje je bilo neizmerno!

Za kosilo sem jedla Ayam – neko malezijsko jed – zelenjavo v omaki z rižem. Zeloo okusno!

Odpravile smo se v hotel, kjer smo sproščeno popoldne preživele na bazenu. Proti večeru smo se udeležile še zumbe v bazenu in dokončno izčrpale našo energijo.🙂Plesanje ob pogledu na sončni zahod je bilo pravi balzam za dušo.

Zvečer smo šle na sprehod v mesto, v šoping center in na kavo ter s tem zaključile naš dan. 🙂

Leave a Reply

Follow

Get the latest posts delivered to your mailbox:

%d bloggers like this: