Naš dan se je začel v majhnem mestu Orchha, ki ima komaj okoli 10.000 prebivalcev, a neverjetno bogato zgodovino in posebno duhovno energijo. Orchha je eno redkih mest v Indiji, kjer boga Rama ne častijo samo kot božanstvo, ampak tudi kot kralja mesta. Pravijo, da Rama tukaj še vedno vlada – simbolično kot zaščitnik Orchhe.

Po zajtrku na čudoviti terasi in pakiranju naše prtljage v kombi, nas je Metod presenetil s cvetovi vrtnic za vsako posebaj – za Dan žena… Rožice za rožice. Jaz pa želim vse najboljše tudi vsem damam, na drug konec sveta.

Najprej smo se sprehodili do veličastnih cenotafov ob reki Betwa River. Cenotafi so spominski grobovi nekdanjih vladarjev dinastije Bundela iz 16. in 17. stoletja. V resnici niso pravi grobovi – kralji niso pokopani tukaj – ampak so simbolični spomeniki, zgrajeni v čast njihovemu spominu. Visoki stolpi z več kupolami stojijo tik ob reki in ustvarjajo skoraj pravljično kuliso. Ko se sonce odbija od kamna in se zgradbe zrcalijo v vodi, je prizor res mističen.

Ob reki je bilo ogromno ljudi. Nekateri so se kopali v sveti vodi, drugi so izvajali obrede, nekateri so molili ali prinašali daritve. In seveda – kot že večkrat na tem potovanju – smo postali zanimiva turistična atrakcija. Fotografiranje z nami je očitno obvezni del dneva.

Nato smo se odpravili skozi mesto proti Ram Raja Temple, templju, kjer Ramo častijo kot kralja. Pred vstopom v hindujske templje se mnogi verniki rahlo priklonijo in se dotaknejo praga vhoda. Prag namreč simbolizira mejo med vsakdanjim svetom in svetim prostorom. Z dotikom in priklonom pokažejo spoštovanje ter prosijo za blagoslov. Ravno ko smo želeli prestopiti prag, pa se je zgodilo nekaj nepričakovanega. Nekaj vernikov – nekakšnih tempeljskih stražarjev – nas je kar odrinilo nazaj in naredilo špalir. Prihajal je guru Jagadguru Rambhadracharya. Bil je slep, nekoliko močnejše postave, spremljali pa so ga učenci in verniki. Takšne duhovne voditelje pogosto povabijo v templje, da vodijo molitve ali blagoslove. Prihaja iz regije Uttar Pradesh, kar ni nenavadno, saj od tam prihaja veliko znanih hinduističnih učiteljev. Za trenutek smo samo stali ob strani in opazovali, kako so ga verniki spoštljivo pospremili iz templja. Indija je res polna takšnih nepredvidljivih trenutkov, ki te lahko prestrežejo in presenetijo na vsakem koraku.

Po sprehodu skozi center mesta – med prodajalci, stojnicami in živahnim utripom ulic – smo se odpravili naprej proti mestu Khajuraho. Odpeljali smo se naprej in se na poti ustavili na kratkem postanku za masala chai in kavo. Tam smo opazili tudi čudovito fishtail palm, palmo z listi, ki spominjajo na ribji rep. V tropskih krajih je zelo pogosta, a nas je vseeno očarala s svojo nenavadno obliko.

Nadaljevali smo pot in kmalu smo prispeli v Khajuraho. To je danes majhno mesto, znano predvsem po svojih templjih, ki so del UNESCO svetovne dediščine. A pred ogledi smo najprej zavili na kosilo v restavracijo. Ta je poleg indijskih jedi, stregla tudi pice in pomfri. Lahko si predstavljate navdušenje nekaterih mojih sopotnikov. Po vseh curryjih, dhalih in chapatiih je bila pica skoraj praznik, za Dan žena so si punce res zaslužile. 

Po kosilu smo se z rikšami odpeljali do znamenitih templjev Khajuraho. Kompleks templjev je res impresiven. Visoki kamniti stolpi se mogočno dvigajo nad pokrajino, mene malo spominjajo na Angkor Wat v Kambodži. Templje je med 10. in 12. stoletjem zgradila dinastija Chandela. Nekoč jih je bilo okoli 85, danes jih je ohranjenih približno 20. Ti templji so znani po izjemnih kamnitih rezbarijah, ki so v hindujski filozofiji del širše ideje ravnovesja med telesnim in duhovnim svetom.

Poseben vtis je na nas pustil Lakshmana tempelj, eden najlepše ohranjenih templjev v kompleksu Khajuraha. Posvečen je bogu Vishnu. Že od daleč pritegne pogled s svojim visokim stolpom, ki se kot kamnita gora dviga nad okolico, in z neverjetno bogato okrašenimi stenami. Ko začneš hoditi okoli templja, ugotoviš, da je vsaka površina prekrita z rezbarijami – na stotine figur, ki prikazujejo bogove, plesalce, glasbenike, vojščake, živali in prizore vsakdanjega življenja. In pa seveda tudi tisti prizori, zaradi katerih Khajuraho pozna skoraj ves svet.

Na stenah templja so upodobljeni tudi erotični prizori, povezani s starodavnim indijskim besedilom Kama Sutra. A zanimivo je, da predstavljajo le majhen del vseh rezbarij – približno deset odstotkov. V hindujski filozofiji namreč telesna ljubezen ni tabu, ampak del širšega razumevanja življenja. Kama (užitek in ljubezen) je ena od štirih glavnih življenjskih poti – poleg dharme (dolžnosti), arthe (materialnega blagostanja) in mokše (duhovne osvoboditve). Skulpture zato niso nastale zato, da bi šokirale, ampak kot simbol harmonije med telesom, energijo in duhovnostjo. Zanimiva je tudi razlaga, da so ti prizori postavljeni na zunanje stene templjev namenoma – da človek še pred vstopom v sveti prostor pusti za sabo zemeljske želje in misli ter v tempelj stopi z umirjenim umom. Ko hodiš okoli templja in opazuješ te neverjetno podrobne kamnite figure, se zaveš, da ne gledaš samo umetnosti. Gledaš zgodbo o tem, kako so ljudje pred skoraj tisoč leti razumeli življenje – brez sramu, brez skrivanja, kot naravni del sveta.

Ogled templjev so nam popestrile opice, ki so sedele na robovih kamnitih zidov in mirno pozirale kot prave manekenke. Med ogledom smo skočili še na kratko pavzo – kavico in kokakolo v majhni kavarni sredi parka v senci. Po hoji v vročem soncu (temperature in vlažnost se z vsakim dnem bolj dvigajo in v zraku je čutiti, da že prej kot v enem mesecu prihaja deževno obdobje) je bil tisti kozarček mrzle pijače prava milina.

Ko smo se vrnili proti hotelu, smo se – vsaj punce – najbolj razveselile prostega časa za šoping. Raje ne bom povedala, čemu vse smo podlegle. Ampak kako tudi ne bi. Prodajalci so se dobesedno “grebli” za nas, nas vabili v svoje trgovine in obljubljali najboljše cene. Če nismo vstopili, so za nami včasih še malo zamrmrali, da nas bo zadela kakšna “slaba karmo”.

Po napornem nakupovanju smo se odločile, da je čas za malo duhovnega ravnovesja oz. da sčistimo to slabo karmo, ki so jo morda nad nas priklicali trgovci. Tako smo šle v tempelj, kjer je ravno potekal obred. Duhovniki so sedeli na tleh in recitirali mantre, prostor pa je bil poln zvoka zvoncev in kadila. Za trenutek smo samo stale, poslušale in pustile, da se energija dneva malo umiri. Po zaključku obreda nas je pred templjem prestregel brahman, nam vsem naredil blagoslov in rdeče ter rumene pikice na čelu. Ker je seveda zahteval donacijo, je Urša med brskanjem po denarnici za kakšen drobiž, izgubila večji del svojega preostanka denarja, saj predvideva, da ji je padel ven med izvlečenjem bankovca za 100 rupij (1€). In kot vidite, nauk te zgodb je, da je včasih bolje nakupovati dokler ne omagaš in dokler ti ne zmanjka vsega denarja v denarnici.

Na poti nazaj do hotela smo se kar se da spretno izogibale prodajalcem. Imele smo dober razlog – čakala nas je večerja na strehi stavbe.

Tam zgoraj, nad mestom, smo sedeli ob dobri zelenjavni juhi in gledali v večerni mrak ter se potili, saj je bilo soparno kot v savni.

V ozadju se je še vedno slišal guru, ki je recitiral mantre. Na zvočnik… In mantre so trajale… in trajale… Še dolgo po večerji. Cele 4 ure ali še dlje…