Otok Holbox, Mehika

!Hola!

Pozdrav iz Mehike po dooolgem času! Mislim, da je minilo več kot 1 leto od mojega zadnjega zapisa na blogu…

Priznam, odkar sem postala stevardesa, mi veliko več pomeni doživljanje trenutkov, preživljanje kvalitetnega časa z najbližjimi in odklop od telefona. Zato sem zadnje leto raje preživljala čas “odklopljeno” in zato je velikokrat zmanjkalo časa za zapise dnevnih dogodivščin. Ker sem tokrat odšla na potovanje v Mehiko s popolnoma “napolnjenimi baterijami”, sem se odločila da se odrečem 2-3 uram spanca in ta nenavaden košček sveta delim z vami.

Torej pa začnimo. Zakaj Mehika? Ker sem želela obkljukati Srednjo Ameriko na zemljevidu in preživeti svoj 30. rojstni dan v državi, ki je odprta za turizem in ne zahteva PCR testa. ? Jure mi je “podaril” 7 dni dopusta in sva šla! Vamooos!

Mehika je obmorska država v Severni Ameriki, ki na severu meji na Združene države Amerike, na jugovzhodu na Gvatemalo in Belize, na zahodu na Tihi ocean, ter na vzhodu na Mehiški zaliv in Karibsko morje. Ima približno 130 milijonov prebivalcev, ki so naseljeni na približno 2 milijonih kvadratnih metrih površine.

Sama sva se odločila za raziskovanje polotoka Yucatan-a, saj sva se oba navdušila nad rajskimi otoki, turkiznimi plažami, majevskimi piramidami, cenotami in seveda mehiško hrano. Za potovanje sva imela samo 10 dni in tu sva lahko začrtala popolno pot, ki je vključevala vse to.

Prvi dan sva se z najetim avtom peljala do Chiquile, kjer sva parkirala in s trajektom odplula na Holbox – otok brez avtov, ki pa spada tudi pod naravni rezervat Yum Balam. Glavno prevozno sredstvo na otoku so mali golfski avti, s katerim sva se tudi zapeljala do hotela.

Obiskovalci se po otoku večinoma vozijo tudi s kolesi ali pešačijo, saj je “civiliziran del otoka” dolg le 4km.

Vzdušje na otoku naju je takoj zasvojilo. Turkizna voda, prijeten veter, mokasta mivka, mehiška glasba in lokalčki ob obali so bili glavni krivci, da sva se takoj prepustila in zavila v prvi lokal.

Mehiško pivo, limonada in guacamole za zraven je bilo najino običajno naročilo v vsakem baru, v katerem sva se ustavila.

Zjutraj sva vsak dan na otoku vstajala zelo zgodaj, zato sva se že nekaj pred 6.uro zjutraj sprehajala po plaži in se navduševala nad neverjetnimi barvami sončnega vzhoda.

Ob 8h sva si privoščila zajtrk z razgledom. na strehi najinega hotela. In sedela dokler nisem popila 5 “švohotnih” kavic s kokosovim mlekom.

Čez dan sva brala knjige v senci, pešačila do centra, se namakala v morski vodi do gležnjev, slikala turkizne barve morske vode, se prestavljala po lokalčkih… Lahko rečem, da se nama je na tem otoku čas preprosto ustavil!