Živijo!

Ura je 1.59 tu v Abu Dhabiju in pijem mangov smuti, kot da je zajtrk! ? Na zdravje!

No, pa da se malo razpišem. Tokrat potujem s prijateljico Petro, s katero se poznava že od osnovke in s kateri sva že več let skupaj sanjarili in planirali najin “backpackarski” pobeg neznano kam… In ko sem že mislila, da nama to res ne more uspeti… evo naju na poti v Vietnam! Jeeej?

Na poti sva ze od 7h zjutraj, ko sva štartali iz Ivančne v Ljubljano, na Brnik od koder sva s “propelerčkom” poleteli do Beograda. Moram rečt, da je letenje ena izmed mojih treh najljubših stvari, ampak tokrat mi je nemalokrat zastal dih… Pa ne od navdušenja! Premetavalo nas je kot krompirčke in zvok propelerja ni ravno umirjal situacije…

Ampak na srečo je bilo kratko. Ena urca in že sva v Beogradu šibali na drugo letalo za Abu Dhabi. Ta let je bil udoben, malo daljši in prijeten. Kljub temu, da so pozabili naložit moj veganski obrok v plastični posodici… Sem dobila pa vsaj banano! ?

Tu v Abu Dhabiju sva imeli strašne plane… Že par tednov prej sem se dogovorila s stevardko, ki smo jo spoznale na Zanzibarju, da prideva in ona se je z veseljem ponudila za gostiteljico. Kako prikladno! Ogled mesta, večerjica, koktejli in pogovor z res prisrčno in prijazno osebo… Par ur pred pristankom nama je napisala, da naju z navdušenjem pričakuje… No še vedno ne vem kaj se je zgodilo, ampak nje ni za priklicati nikakor. Več kot očitno bova mele borovničke (ki sva jih zanjo kupili na letališču v Lj) parti! ?

Ura je bila že čez 21.00, ko sva prišli skozi vse postopke ven iz letališča. Sklenili sva, da ne čakava več na njen klic in tako sva se usedli v taksi ter se peljali do Sheikh Zayed Grand Mosque, slavne najlepše mošeje kar sem jih kdajkoli videla. Sem jo videla že lani med obiskom Dubaja za prvomajske, pa vseeno me vedno znova očara!! Res je vauu, tudi ponoči. Taksist naju je po zaprtju mošeje ob 22h zapeljal še do fast food-a, kjer sva na hitrico nekaj prigriznili. ?

Prišli sva na letališče in se prekladali kot dve kladi iz stola na stol… Vmes sem naumila, da bi morali dobiti neke bone za hrano, ker čakava na letališču več kot 8 ur… No, in tako sva malo povprašali in prijazen možakar nama je dal kar 3 kupone za obrok na letališču.

Prvega sva porabili za smuti, ki me kar dobro drži pokonci! Dodam še borovničke pa sem budna do jutra. ? Na branje do jutri, ko se javljam iz Ho Chi Minh-a. Aaaaa!