Heloou!

Danes sva vstali 7.30, popokali svoje stvari v ruzak in se odpravili na zajtrk. Zame so se našle banane z ananasovo in pasijonkino marmelado (Jure se jo spomniš iz Šrilanke??) Mnjami, božanska kombinacija.

S hitrim tempom sva se sprehodile do avtobusne postaje, kjer sva “skočile” na bus do Hoi An-a. S tem “skočile” mislim dobesedno, prijazni suhi mali starček naju je z ruzaki vred potegnil gor, medtem ko se je bus seveda premikal! So pa majstri!

 

Takoj, ko sem “skočila” na bus, sem se spomnila na šrilansko-indijske avtobuse s katerimi sva se vozila prejšnje poletje. Samo še cigu-migu muska, navita do konca glasnosti je manjkala in to bi bilo to.

Po kratki pol urni vožnji, opazovanju ljudi in čudenju poskočnemu starčku, ki je vlekel ljudi drug za drugega gor na avtobus, smo prispeli v Hoi An.
Kratek sprehod do centra mesta, hoja mimo tisočerih trgovinic, restavracij in ulic okrašenih z barvnimi lampiončki… Mesto naju je takoj očaralo. Na prvi pogled spominja na “Benetke”, vendar je veliko več kot to.

Zaznamujejo ga iskreni, prijazni in nenormalni ljubki domačini, ki pridno prodajajo svoje raznorazne izdelke… Njihova toplina ne pozna meja in je nenormalno nalezljiva.

Med sprehodom med ulicami sva se ustavljali pri pagodah, templjih, raznih kulturnih muzejih…

Prečkali sva tudi japonski most, ki je ena glavnih znamenitosti tega mesta. Vmes sva naleteli na poroko in seveda vse dokumentirali. Sprehod skozi market je bil pravo doživetje resničnega Vietnama.

Med raziskovanjem mesta sva preizkusili tudi kar nekaj lokalnih specialitet, kot so riževi krekerji, arašidi s kokosom, ingver, pečen kokos… Tole na sliki spodaj pa je sladica z mangom v kokosu, ovita v banbusov list! Zelo zanimiv okus, božansko je bilo!

In ko se že več mislili, da naju mesto ne more več kot več očarati, sva zavili v restavracijo, kjer sva bili ZAčarani. Postregli so naju kot v elitni restavraciji s 3 mišelinovimi zvezdicami. Prijetnemu in srčnemu natakarju je bila čast streči nama in resnično sva se počutile “pomembne”. Da ne govorim o hrani, ki je bila omajgaaad! božanska! In poceni (cca.3€)

 

Sprehodili sva se čez mesto nazaj do avtobusa in plačali pol manj za vstopnico, saj sva ugotovili, da tudi to lahko zbarantava! ? Pa se nama je kmalu maščevalo! Zgrešili sva postajo in se peljali na drugi konec Da Nanga… Tako sva morali prehoditi še dodatne 3 km čez most, kjer naju je skoraj odpihnilo. Sva pa imeli prvovrsten pogled na Dragon Bridge in veliko kolo v Asia Park-u.

Sprehodile sva se nazaj do hostla, vmes sem seveda vzela še en smuti in par specialitet v marketu, da bo za “na pot”.

Prišli sva v hostel, si skuhali močno vietnamsko črno kavo (okus ima po čokoladi!), saj naju je malo začelo “čikati”. Nato je sledil dolg pogovor z lastnikom hostla Tien-om, ki nama je predlagal drugačen plan poti. Namesto 18-urne vožnje na sever v Hanoi, nama je predlagal, da jo razdeliva in si tako na poti ogledava naravna čudesa te dežele. Ko sva videli slike, sva bili seveda takoj za. Spremenili sva booking avtobusnih kart, rezervirali hotel zraven nacionalnega parka in to je bilo to! Tienu je bil sicer moj olan tako všeč, da sem mu ga morala poslati na mail, da ga bo imel za svoje goste, vendar je rekel da imava premalo časa… Mogoče ima prav.

Kombi naju je pobral ob 18h in naju zapeljal čez cel Da Nang do “sleeper” (spalnega) avtobusa. Izgledalo je skrajno smešno.

Sedeži-postelje v dveh nadstropjih… Prvi razred spodaj, ekonomski (cenejši) zgoraj. Me sva bili seveda zgoraj in sva za to ceno dobili: klimo direktiva v glavo ter idealne pogoje za zlet dol s postelje … Torej medtem, ko je prvi razred sladko spal, sva midve seveda bedeli. Za to je poskrbel tudi vsake 5 min šofer s svojo trobo! Pa tak spalni avtobus!

Med 5,5 urno vožnjo sva jedli, pili, surfali po internetu (ja, tudi na busu je wifi!) in planirali najin preostanek dopusta. Prijazni Vietnamec naju je med pavzo presenetil z neko zelenjavo/sadežem, za katerega (itak!) ni znal povedati kaj predstavlja. Ni znal niti ene besede angleško, logično. Okus je imelo kot redkvica, vendar je imelo muho. Želeli sva izvedeti kaj je to, zato sva Vklopili prevajalnik na telefonu, ki se ni ravno obnesel, na koncu pa je dečko obrnil svojega Iphona (vsi, ampak res VSI Vietnamci imajo Iphone!!) in pokazal na “ugriznjeni jabuk”. Kakšna čudna jabolka! V zahvalo sva mu midve ponudili riževe krekerje, mmmm!

Pot je minila hitro, bus naju je vrgel ven na glavni cesti in sprehodili sva se do hotela. Vse je bilo tako mirno! Nobene gneče, ljudi, samo ulične lampice, zvok valov in črički. Milina.

Hotel, prijava, tuš in spat. Spet je ura 2.30 zjutraj, budilka pa navita za ob 6.30. Jutri bo še zanimivo!