Jambo!
Danes se je najin dan začel nič kaj preveč sproščujoče. Pravzaprav sem imela kakšno uro tudi jaz pulz na 200, ne samo Jure.
Vstala sva, se oblekla in spakirala nahrbtnike. Vse to že pred 8.uro zjutraj, saj naj bi naju okrog 8h pobiral kombi za safari tour. Plačala sva najini gostiteljici sobo in se že skoraj odpravila do vrat velikega obzidja. Pa je Ivone, najina prijazna gostiteljica, predlagala naj rajši ne hodiva na cesto, saj ni varno…
Poiskala sem telefonsko številko najine tour agencije, kjer sva rezervirala safari in tako je zavrtela telefonsko številko. Najprej prvo, nič. Izklopjeno. Potem še drugo, nekdo se je javil na hitro in potem izklopil številko. Čudno. Midva kot največja naivneža sva še vedno upala, da je to pomota. Poiskala sem vse maile, potrditve plačila, avansa, še celo booking referenco in dogovarjanje z agentom, kje naj naju poberejo. Vse je bilo čisto in po pravilih, kot je treba. Še celo spletna stran in priporočila turistov te agencije so se zdela kredibilna. Napisala sem pet mailov, poiskala vse možne telefonske te agencije… Izkazalo se je, da ima najina turistična agencija Mojhi sedež v Bangladešu!! Najini tour operaterji pa so bili sicer iz Nairobija, vendar na telefonsko se ni javil nihče… Najini plani so se mi začeli podirati pred očmi, ura je bila že 9 in nič ni kazalo, da bi naju kdorkoli prišel pobrat. Safari se je v trenutku zdel takooo zelooo daleč… Če bi izgubila ta dan safarija, bi izgubila tudi možnost, da obiščeva Lake Nakuru, jezero s tisočerimi flamingoti!! Panika!! Ivone je očitno opazila moj obupan izraz na obrazu, zato je poklicala v agencijo in se dogovorila, da so naju vmestili v podoben program safari toura v zadnjem hipu! Še zdaj mi ni jasno, kako sva bila ravno midva tista srečkota, ki sta zapolnila zadnje dva sedeža v kombiju! Šola za naprej, nikoli ampak res nikoli ne plačaj vnaprej za kakršnokoli turistično uslugo, razen če ne potuješ ravno v Ameriko/Avstralijo…
Ta novo organizirani kombi naju je pobral čez nekaj več kot 10min. In tako smo šli… Na poti smo pobrali še eno Japonko, dva Angleža, dva Kenijca (ki živita na Kitajskem) in eno Hrvatico. Dve uri vožnje do “mesta” Narok je bilo mirnih in ravnih – po asfaltirani cesti. Vmes smo se ustavili še na razgledni točki, od koder smo lahko opazovali celotno dolino Great Rift Valley, ki sega od Rdečega morja in Mozambika in meri kar 9600 km.
Tu smo se ustavili na kosilu v plehu zbiti restavraciji, ki je bila proti ostalimi okoliškimi kolibami še kar solidna. Za kosilo veliko zelenjave in riža. Bilo je zelo okusno, čeprav so me ves čas obletavale muhe.
Z Juretom bi morala danes vzeti antimalarike… Po cepljenju za rumeno mrzlico, je bila zaščita proti malariji še ena izmed glavnih preventiv, za katere naj bi poskrbela, preden sva odpotovala v Afriko. Nesramno drage tablete z veliko stranskimi učinki sva nameravala vzeti, vendar po svarilu da nas čaka še 3 ure zelo razgibane vožnje, sva to malo prestavila…
Vožnja iz Naroka se je mirno nadaljevala po asfaltirani cesti… Točno še 15 minut. Potem pa se je začela “off road” situacija. Kot bi se 3 ure vozili po motokros stezi. Dobesedno! Premetavalo nas je tako močno, da me trtica še vedno boli! Parkrat se je naš kombi nagnil toliko, tako da smo bili tik na robu, da se prevrnemo na bok. Krave in koze ob poti so bile naše stalne spremljevalke. Kot da se jih nič ne tiče, so nam večkrat križale pot in se nastavljale. Njihovi pastirčki, majhni in malo večji fantički so nam na polno mahali in nas pozdravljali kot predsednike. Ob poti smo videli tudi paviljane (ogromne opice), kasneje, ko smo se približevali parku pa tudi žirafe, gazele, zebre, antilope in bivola… Jaz sem bila že čisto iz sebe!
Potem smo se peljali kilometre daleč naprej in opazili majhnega fantka, domačina, ki ni štel več kot 6 let. Vsi smo se spraševali, kaj hudiča dela sam sredi savane, kilometre okrog ničesar samo drevje in živali. Takoj ko je ugledal naš kombi, je prijel ogromen kamen (že skoraj skalo) in ga odnesel na pot, da je z njim zapolnil del ogromne luknje na naši makedamasti cesti. Zapeljali smo mimo, on pa je stegnil ročico, da bi dobil kakšen dolar za dobro opravljeno delo. Takrat se mi je posvetilo! Fantiček je vsakič, ko je zagledal prevozno sredstvo, prinesel na pot skalo in ko smo zapeljali mimo, jo je zopet pobral in čakal na naslednje vozilo… Kako po tem kar vidiš tukaj ne začneš cenit to kar imaš doma??
Kolibe kjer domačini stanujejo so bile v “mestu” (tu štejemo vsaj 5+ gručasto posejanih hiš na enem kvadratnem kilometru) narejene iz pleha in pobarvane v žive barve. Bolj smo se bližali divjini, manj kolib je bilo, vse pa so bile narejene iz kravjega blataStranišča in elektrike nimajo… Cele dneve pasejo krave ali koze in prodajajo doma narejene unikatne ogrlice turistom, ki se peljejo mimo…
Okrog 16h smo končno prispeli v naš kamp. Sprejela nas je prijazna gospa in nas pospremila v šotore. Luksuza tu ni. Potem pa nas je vse kar malo zadelo! Ni wi-fija, ni elektrike in ni tople vode. No, pa da občutimo, kako je živeti v divjini sredi Afrike!
Dobro smo zazadrgali šotore (saj naj bi drugače lahko kaj kmalu dobila za sostanovalce paviljane…), spili kavico in se odpravili na popoldanski “game drive”, turo po parku Masai Mara.
Pokrajina je dobesedno dih jemajoča!! Savana, neskončna ravnina posejana z drevjem na kar 1500m2. In kakšno srečo smo imeli! Videli smo antilope, gazele, impale, gnuje, zebre, žirafe, bivole… Nato pa levinjo z dvema mladičkoma, ki sta se igrala v senci. Malo kasneje še eno levinjo, ki je počivala sredi trave. Pelajali smo se mimo nilskih konjev, ki so se hladili v mlaki… Nato še mimo ogromnih afriških slonov z malimi slončki… Za piko na i, smo na koncu ujeli še geparda, ki je ravno večerjal svoj sveže ujeti plen – gazelo. Noro! Občutkov ne znam opisati. Vsakdo bi moral v življenju doživeti safari, ker je res vredno vsakega denarja! (Če slučajno opazite na kakšni sliki solze na mojih licih, so to solze sreče!?
Sonce je zašlo, počasi smo morali zapustiti geparda samega z večerjo in petimi jastrebi na drevesu, ki so nestrpno čakali na ostanke gazele… Zapustili smo park z navdušenjem, da bomo tu jutri preživeli kar cel dan! ?
Vrnili smo se v kamp, pojedli zelo okusno večerjo in spili kenijsko pivo. Visenje na internetu smo zamenjali za druženje in širjenje obzorij z drugimi popotniki ter moram priznati, da je bilo zelo prijetno!
Do jutri!
P.s. Upam, da se ne bodo te hijene celo noč smejale! Prave hijene!
