NAROČI SE NA OBVEŠČANJE

Vpiši svoj mail in bodi na tekočem z novimi objavami na mojem blogu!

Kandy

Dobro jutro. Ura je 5 zjutraj tukaj v Kandy-ju. Končno je internet začel lovit na polno, zato pišem, dodajam slike in objavljam za nazaj! Se opravičujem, ampak wi-fi na Šrilanki je predvojni, zato ni šans da bi naložila karkoli pri taki hitrosti povezave. Včeraj zvečer sva 3-ure odpirala neki hotelski stran, da sva si lahko rezervirala sobo v Elli… No ampak ponoči, dela pa kot strela! Očitno! ? No pa začnimo, kaj se nama je pripetilo danes?

 

Tako… Očitno sva živa, sva pa danes malce dlje potegnila… Sploh pa taki burni noči – jaz sem na vsako uro prižgala luč, vsala in pogledala pod posteljo… Na srečo razen par komarjev, hroščev in kakšen martinček – drugih živih bitij (predvsem nevarnih!) v sobi ni bilo! Na hitro sva spakirala (beri: zmetala cunje in stvari v ruzak) in že naju je lastnica prišla klicat za zajtrk.

Po takem obilnem zajtrku (omg! Mlečni riž jee božanski!), bi si lahko želela samo še visečo mrežo na plaži! (Ampak tudi to pride, kmalu!?) Lastnica se je zelo potrudila – od mlečnega riža (nekakšni riževi cmoki s kokosovim mlekom in v srednini sladkor), do ananasovega smutija s kokosvim mlekom, pa toasti, hotdogi, svežim sadjem…. Uglavnem – ni da ni!

Poslovili smo se in Chamy naju je odpeljal na postajo. Kar malo težko mi je bilo zapustiti ta kraj in tako prijazne ljudi… Chamy naju je vrgel ven direktno pred avtobusom (tokrat malo boljšim s klimo) in vožnja do Kandy-ja je minila hitro in dokaj udobno. Voznik nama je računal sedežne karte tudi za najine ruzake, ampak očitno si turiste radi malo privoščijo…

V Kandy-ju sva izstopila na zadnji postaji in komaj sva prišla dol, že naju je ogovoril tuk-tukar, če rabiva prevoz, iz kje sva…. Ker nisva imela pojma kje sva, sva mu plačala nekaj rupijev in zapeljal naju je do hotela (ki je bil očitno samo 5min hoje stran!). Izgledal je pošten dečko in ker se je ponudil, da naju preostanek dneva vozi po znamenitostih Kandy-ja za dobro ceno, se mu nisva mogla upreti.

Šla sva se prijavit v hotel in se malo osvežit, a namesto tega sem ob vstopu v sobo skoraj padla v nezavest. 1 nočitev v tej sobi je bila dražja kot 2 nočitvi v Dambulli!!! Soba pa… Brez besed. Povedala bom samo, da vidni beton že od prve svetovne ni več v modi in če povem še to, da sem se zvečer tuširala v japankah in zraven skoraj bruhala, bo vsem jasno kajne?! Lastnik itak srček, vegeterijanec, prijazen in uslužen. Glede zajtrka je bil zelo odprt (me prav zanima kašno sadje mi bo pripravil…), zato upam da se mi vsaj čez par uric odkupi!

Uf, tako hitro sva odložila torbe in popokala iz hotela, kolikor se je dalo… Zunaj naju je že čakal Tara, da začnemo pustolovščino!

Že po parih ovinkih sva ugotovila, da je Kandy en cel kaos! Promet je užas! Gneče, vrivanje, prehitevanje v škarje (spet!), trobljenje (zgolj v opozorilo!) in vožnja s tuk-tukom po nasprotnem pasu, kjub temu da proti nami drvi kamion!! Vendar vse na zelo strpni ravni, nihče se ne razburja, ne vpije, vsi so skulini in mirni. In predvsem trezni! Z Juretom sva ugotovila, da verjetno prav zaradi tega tukaj res ni nesreč!

Takoj, ko smo štartali je Tara skočil še po svojo hči v šolo. Cela luškica, 7 let stara pa kako obvlada angleško. Zapeljali smo jo domov, na hrib nas mestom, kjer sem res doživela kakšno je realno življenje teh ljudi… Revščina totalna, v naselju podobno “favelam” (hiške v Riu v revnem naselju) kanalizacija teče poleg hiš, smrad pa se vije gor do ceste…. Res živijo v bedi, kakšni srečkoti smo mi, pa se velikokrat sploh ne zavedamo!

Odpeljali smo se do železniške postaje, kjer sva nameravala kupit vozovnice za vlak do Elle! Vse razprodano. Tara je rekel, da pozna prijatelja, ki jih mogoče lahko zrihta danes ob pol 7h zjutraj, vendar ni ziher! Držite tačke da mu uspe, drugače res ne vem kako bova prišla do tja!

Tara je povedal, da pozna krasen kraj za jahanje slonov in kopanje z njimi… Obljubil je, da jih ne mučijo, da so rešeni in vgojeni. Bla bla bla! Laž, totalna laž! Do tja smo se vozili skoraj 1 uro, vmes smo se ustavili v vasi z osupljivimi razgledi, na mostu kjer smo videli speče netopirje, na kokosovi vodi… In na koncu smo kupili še banane za slone pri revni gospe…

Kmalu po ježi smo se postrgali na kosilo v neki restavraciji… Kolikor se mi je zdela “bolj za turiste”, niso meli pojma angleško in komaj sem jim pojasnila, da ne jem jajc. Dobila sem nek riž s čisto preveč čebule, ki jo še zdaj čutim…

Pot nazaj je bila kar dolga, hotela sva si ogledati Kandy tradicionalni ples, vendar sva zamudila predstavo… Zato naju je Tara odložil pri Kandy lake – jezeru, ob katerem sva se sprehodila do Temple of the tooth – najsvetejšega templja na Šrilanki, kjer hranijo Budin zob. Na vhodu Jureta zaradi kratkih hlač niso spustili notri, zato imam zdaj jaz novo ruto, ki jo je kupil pri prodajalcu zraven, ki je mastno služil. ?

 

Vstopila sva in tempelj je bil res nekaj posebnega. Že zunaj so se slišali neki bobni in piščal, gruče turistov in domačinov so se zgrinjale notri s polnimi rokami dišečih rož, ki jih nesejo kot poklon zobu in atmosfera je bila res pomirjajoča. Sploh v templju, kjer sva se bos sprehodila (beri prerivala) do nekega “oltarja”, kjer je shranjen zob in ga točno ob 19h odprejo, ljudje bi dali vse da ga vidijo!! V resnici se ne vidi drugega kot zlat oltar, zob je tako majhen, da s take razdalje ni šans da ga vidiš… Še nekaj časa sva se zadržala v templju, poslušala bobne in občudovala auro tega templja! Res je nekaj posebnega.

Šla sva ven, si oprala umazane noge, obula in se sprehodila do centra. Tam sem si privoščila smuti in potem sva se počasi odpravila v najin luksuznem hotel.

Lahko noč.

Leave a Reply

Follow

Get the latest posts delivered to your mailbox:

%d bloggers like this: