Danes smo zopet vstali zgodaj, kot vse dneve nazaj, seveda da bi čimbolj izkoristili dan. ?

Spakirali smo stvari v kufre, ki na srečo po eni noči v motelu niso bile “raztreščene” po celi sobi.

Odjavili smo se iz motela in se odpeljali do najbližje trgovine, kjer smo si privoščili zajtrk. Ko smo se okrepčali, nas je pot vodila naprej do Everglades-a, farme aligatorjev.

Vstopili smo skozi trgovino z zelo dragimi spominki in na vhodu so nas pozdravile govoreče/pojoče papige. To moraš res slišati, da lahko vrjameš, da zvok prihaja iz kljuna živobarvnih ptic.

Pred predstavo s kačami smo si ogledali emuje, želve, kubanske in ameriške aligatorje, ki so se nepremično greli na soncu…

Predstava s kačami je bila zelo zanimiva, predvsem zato, ker je bil prostovoljec Jožko, okrog katerega je vodič ovil velikega rumenega pitona.

Ob 10.20 smo imeli na sporedu vožnjo po močvirju s čolnom, ki kar lebdi nad vodo…. Nihče se ne more spomniti kako se mu reče po slovensko, zračni čoln oz. air boat.

Vožnja je bila razburljiva, predvsem zato, ker našega voznika nismo jemali resno, ko je rekel, da bomo mokri. Usedla sem se čisto zadaj na rob, ker naj bi po nevem čigavi logiki najbolj špricalo zadaj! Lahko vam je jasno, kakšen je bil rezultat: jaz in Jure najbolj mokra kot miški, kaj mokra – plavala sva v vodi! Ostali so bili malo poškropljeni… No ampak nič zato, vse je del zabave, kajne?

Med vožnjo smo videli aligatorje,ki so plavali mimo nas, nekakšne čudne čaplje, legvane in kuščarje… Aha, če se čudite zakaj imamo slušalke na glavi, je to zato ker je motor čolna nenormalno glasen in je to preventiva, da zavarujemo sluh.

Po razburljivi vožnji smo se ustavili še na predstavi aligatorjev, kjer je “kaskader” izvajal različne “trike” z velikim aligatorjem, ki je bil kar precej razburjen in je kar prhal od jeze. Najbolj so nam bili všeč mali mladički aligatorjev, ki pa so imeli zalepljene gobčke, ker baje kar dobro ugriznejo! Uglavnem šov je bil super!

Odpravili smo se proti avtu in se odpeljali do parkinga blizu območja Coral Gables, ki slovi kot ena najelitnejših sosesk v Miamiju. Tam smo skočili (spet!) na turistični bus in se peljali “en krog” do American Airlines Arene, kjer smo morali zaradi končne postaje zapustiti bus in se presesti na drugega.

 

Ker je ta prišel šele čez 45min, sva imela čas skočiti na (moje) zdravo kosilo v fast food Zona Fresca, kjer sem si privoščila burito z rjavim rižem, avokadom in fižolom. Mnjami! Izbrala sva ravno pravi čas, saj se je medtem na polno ulilo…

Ko smo prišli nazaj na bus, je že sijalo sonce… Vendar ne prav dolgo. Zabavali smo se ob vodičevih šalah, ko se je kar naenkrat stemnilo, ven smo potegnili pončote in se kar po hitrem postopku oblekli. V naslednje pol ure smo doživeli nalive, kaskaderska umikanja nizkim drevesom in drogovom… Kar zanimiva 4D vožnja, moram reči.

Že drugič danes sem bila tako popolnoma mokra! Na srečo je ozračje toplo in me ni preveč zeblo.

Itak smo se pa takoj napokali v avto in se odpeljali do Dolphin Mall-a, kjer smo preživeli zadnje ure v shopping centru. Poleg obiska Victorie Secret, Burger Kinga, različnih športnih trgovin in še mnogih drugih, sem uživala v sami arhitekturi in dogajanju.

Čas je seveda hitro minil in tako je prišel čas odhoda.
Počasi smo se napokali v avto, se odpeljali do rent-a-car centra, kjer smo našega Dodge-a izpraznili in pustili na parkirišču. Z metromoverjem (manjši metro, ki nudi brezplačno vožnjo) smo se zapeljali do letališča.

Naredili smo check-in, se preoblekli v toplejša oblačila in tako se je naša dooooolga pot nazaj domov pričela. Iz avtocentra smo tako zavili kar direktno na letališče, se čekirali in vkrcali na ogromno letalo tipa Boeing. Dolga vožnja je minila v znamenju spanca, dobrega izbora novih filmov, okusne večerje in zajtrka ter streženja prijaznih stevardov in stevardes. Kljub pol dnevni vožnji v enem kosu, mi je čas čedalje hitreje mineval. Seveda, če pa gremo domov. 🙁

Čakal nas je še prestop v Istanbulu na letališču Ataturk, kjer smo zopet ujeli “last call”. Let do zagreba je bil nemiren in na srečo kratek. V Zagrebu so nas seveda takoj, ko so izvedeli, da prihajamo iz Amerike, poslali čez carino… V upanju, da bomo prijavili nakupe tehnične opreme so naše kufre dodobra preskenirali. Vendar na srečo, tehnike nismo kupovali. ?

Zaradi dežja so fantje skočili po avto in nas s prtljago vred pobrali pred glavnimi vrati letališča. In tako se je po dobri uri vožnje naše potovanje zaključilo…

Rahlo sem v “depri”, verjetno zaradi mraza in ogabnrga turobnega deževja… Amapk saj bo boljše. Sicer pa že gledam letalske karte, da čimprej spet potujem v tople kraje…
Do takrat pa bodite srečni! ❤️