Uff… današnja noč je bila res razburljiva. Možakar, ki je preko zvočnikov – pritrjenih kar na drevo pred hotelom – recitiral mantre, je prenehal šele malo čez enajsto zvečer. Zvočniki so bili seveda postavljeni direktno pod najinim oknom, tako da sva bili praktično v prvi vrsti duhovnega koncerta. V sobi je bilo soparno kot v savni. Vlaga od tuširanja se je nabrala v majhni sobici, zrak je bil gost in posteljnina je bila… recimo temu rahlo vprašljive svežine, na vzglavniku je bilo namreč nekaj dlak, ki zagotovo niso bile moje. V nekem trenutku sem imela občutek, da bi najraje slekla še kožo, tako mi je bilo vroče.
V Indiji je takšno nočno mantranje precej običajno. Mantre so sveti zvočni zapisi ali besede, ki jih verniki ponavljajo kot obliko meditacije ali molitve. Pogosto jih izvajajo v templjih, na festivalih ali ob posebnih verskih dogodkih. Recitiranje manter je lahko namenjeno različnim božanstvom – od Shive do Krishne ali Rame – in lahko traja ure ali celo noč. Zvok manter naj bi po hindujski tradiciji ustvarjal vibracijo, ki čisti prostor, um in energijo. Zato očitno ni nenavadno, da nekdo sedi ob templju, prižge zvočnike in začne recitirati mantre… tudi če je ura tri zjutraj.
Nekako mi je v lastnem potu uspelo zaspati okoli polnoči, vendar je ob 2.30 naš duhovni DJ ponovno začel z mantranjem in ni prenehal vse do jutra. Kmalu so se mu pridružile še krave, nato psi, okoli pete zjutraj pa so se na ulici pojavili pometači, ki so pometali listje in zraven živahno klepetali. Tako smo na zajtrk prišli vsi z istim pogledom: z napol zaprtimi oči, malo zalepljeni, rahlo zmedeni in čisto neprespani.
Pred nami pa je bilo še 8 do 10 ur vožnje do naslednje destinacije. Naš cilj je bil Varanasi.
Varanasi velja za eno najstarejših neprekinjeno naseljenih mest na svetu – nekateri pravijo, da je staro več kot 3000 let. V hindujski tradiciji pa verjamejo, da obstaja že več kot 5000 let. Ime mesta izhaja iz dveh rek: Varuna in Assi, ki se izlivata v sveto reko Ganges. Med njima leži mesto – zato Varuna + Assi = Varanasi. Mesto ima danes več kot 1,2 milijona prebivalcev, a številke se vsak dan povečajo, saj sem prihajajo romarji iz vse Indije. Varanasi je za hindujce eno najsvetejših mest na svetu. Verjamejo, da je to mesto ustvaril sam Shiva, bog uničenja in ponovnega rojstva.
Po hindujski veri smrt v Varanasiju pomeni nekaj posebnega. Če človek umre tukaj in je njegovo telo upepeljeno ob reki Ganges, naj bi njegova duša dosegla mokšo – osvoboditev iz večnega kroga ponovnih rojstev. Zato v mesto prihajajo starejši ljudje iz vse Indije, da bi tukaj dočakali konec življenja. Ob reki stoji več kot 80 ghats – kamnitih stopnišč, ki vodijo do vode. Nekateri so namenjeni kopanju in molitvi, drugi pa kremacijam. Najbolj znana kremacijska ghata sta Manikarnika Ghat in Harishchandra Ghat, kjer pogrebni ognji gorijo 24 ur na dan, že stoletja, brez da bi kdajkoli ugasnili. Za hindujce je to sveti kraj – za nas pa kraj, ki te resnično pretrese.
Ko smo se približevali mestu, nas je zadela še ena realnost. Smog. Varanasi je eno najbolj onesnaženih mest v Indiji. Razlogov je več: gost promet, industrija, kurjenje odpadkov, kremacijski ognji ob reki in ogromna gostota prebivalstva. Zrak je bil težak in kar rahlo sivkast, z zelo slabo vidljivostjo.
Ganges – sveta reka
Zapeljali smo se čez reko Ganges in prvič sem res začutila, kam smo prišli. Ganges je za hindujce sveta reka – pravzaprav boginja Ganga. Legenda pravi, da je reka nekoč tekla v nebesih, dokler je bog Shiva ni ujel v svoje lase in jo spustil na Zemljo. V vodi Gangesa se verniki kopajo, molijo, perejo oblačila, prinašajo daritve… in vanjo se vrača tudi pepel umrlih. Čeprav je reka ena najbolj onesnaženih na svetu, mnogi hindujci verjamejo, da ima njena voda očiščevalno moč.
Ko smo končno prispeli v hotel, smo bili že precej utrujeni. Povečerjali smo, še malo posedeli skupaj in se podružili. Potem pa smo se – brez posebnega razmišljanja – vsi odpravili v posteljo. Ker smo vedeli, da nas naslednji dan čaka eno najbolj intenzivnih doživetij celotnega potovanja. Varanasi.
