Pozdrav vsem Valentinčkom!

Vse kar sva počela danes je bilo hakuna matata. Jure je komaj čakal na ta dan, meni pa je tudi ugajal dan oddiha pod palmami in s prijetnem veterčkom v laseh.

Vstala sem že zgodaj, če bom že cel dan poležavala, sem želela preizkusiti hotelski fitnes. Trener Kennedy je zame in za Nemko pripravil ubijalsko vadbo, na katero nisem bila pripravljena. Sploh pa ne na dopustu. Ampak počutje je bilo toop!

Na zasluženem zajtrku sem ugotovila, da nimajo mangov! Imajo sicer ogromno drugega sadja, tako da lačna nisem bila.

 

Ležalnika v senčki sta čakala samo na naju… Brala sva knjige, se pogovarjala in uživala v razgledu.

Ko sva bila že malo preležana, sva šla odigrat 3 runde biljarda. Jure je seveda zmagal, ker sem mu pustila.?

 

Vmes sem se udeležila še vodne aerobike, ki je bila tokrat veliko bolj dinamična kot v prejšnjem hotelu.

Čez približno malo več kot dve uri od zajtrka sva imela kosilo. Sploh nisva bila še lačna, pa sva vseeno zmazala vsak po dva krožnika odlične hrane (evropska-indijsko-afriška mešanica).

Sledilo je poležavanje ob bazenu. Vmes sva si privoščila še kavico in plavanje v bazenu.

Sonce je počasi popuščalo, zato sva se premaknila na plažo na gugalnico pod palmami… Tam sva ležala kakšno urico in samo gledala palme, kako se zibljejo v vetru. To je zagotovo najlepše valentinovo.

 

Po sončnem zahodu sva se šla uredit za večerjo, danes je osebje pripravilo nekaj posebnega!! Cel dan so okraševali in pripravljali prizorišče za valentinovo večerjo pod zvezdami.

Večerja je bila nekaj najlepšega kar sem doživela. Odlična hrana, okrog naju palme z lučkami, na nebu zvezde… Popolno prizorišče za zaroko!

Vendar ne najino… ?Opazovala sva par, ki se je usedel nedaleč stran od naju. Jure je opazil, da fant nekaj menca in mi je takoj pripomnil, da se bosta verjetno zaročila. Ni bilo tega 5 minut, ko pride ta fant do naju, čisto živčen. Vpraša, če bi mu lahko prinesla prstan in posnela njegovo snubitev! ? Dečko je bil tako nervozen, da naju je spraševal na katero koleno mora poklekniti! ? Seveda sva bila takoj za, Jure je čez par minut odnesel prstan, jaz sem celotno zadevico od zadaj za palmo posnela in pofotkala. Oooh, kako romantično!

Zaslužila sva si pivo, zato sva se premaknila proti baru. Vmes sva se ustavila pri prijetnemu gospodu, ki je bil tu samo danes in je prodajal spomnike. Morala sva zagrabiti to priložnost, saj očitno do najinega odhoda domov ne bova zapustila hotela… Nabrala sva kar nekaj stvari, jih zbrala v posodo in se začela pogovarjati o ceni. Nakar je prijaznega gospoda prišel nadzorovat ošabni šef v srajčki in polakiranih čevljih. Takoj sva opazila, da denar seveda ne gre temu gospodu, ki izdeluje tako lepe unikatne umetnine. Zbarantala sva za dobro ceno in ves denar je šef pospravil v denarnico! Kako nepravično! Gospod nama je obljubil darilo, če bi mu Jure dal v zameno zanj eno njegovo majico… Dobila sva kamen z zares lepo poslikavo leva, Jure pa je žrtvoval edini svoji (kar) dve čisti majici revnemu gospodu. V roke mu je potisnil še nekaj sto šilingov, medtem ko sta se rokovala in možakar je zagrabil denar kot da bil zadnja stvar na svetu. Šefa takrat ni bilo v bližini seveda… Nasmešek se mu je razlezel do ušes in še dlje, bil je resnično srečen! Jaz sem mu podarila še svojo vrtnico, ki sem jo dobila na večerji… “Za vašo ženo, za Valentinovo!” Zahvalil se mi je iz dna srca in videlo se je, da sva mu polepšala kaj dan, teden!

Usedla sva se v bar brez besed in razmišljala, kako lepo je nekemu revežu vsaj za trenutek olajšati življenje!