NAROČI SE NA OBVEŠČANJE

Vpiši svoj mail in bodi na tekočem z novimi objavami na mojem blogu!

  • Home
  • /
  • potovanja
  • /
  • Tegallalang Rice terraces, Monkey Forest, Goa Gajah

Tegallalang Rice terraces, Monkey Forest, Goa Gajah

Ubud me je očaral! Dobesedno. Čeprav sem danes doživela nekaj, kar nisem še nikoli v življenju in tudi toliko strahu še nikoli nisem občutila…

Ampak Ubud je krasen. Malo me spominja na Chiang Mai na Tajskem, vendar je Ubud še bolj pristen. Dolgo sem razmišljala, kako naj vam ga opišem, da bi vam ga čimbolj približala in prikazala v njegovi resnični luči, kljub temu da je zelo turističen. Vendar samo v samem centru mesta in ob znamenitostih, kjer mrgoli turistov v visoki sezoni. Vse okrog pa je čisto prvinsko, domače in polno naravnih lepot.

Ko smo se vozili mimo riževih polj, smo imeli občutek, kakor da se je tu čas ustavil… Ženičke so na poljih sključene obdelovale zemljo, v daljavi na travniku so se otroci igrali z doma narejenim zmajem, ki je imel kar več 30 metrov dolgo vrvico in je plesal skupaj z vetrom visoko na nebu, moški z nekimi pol-turban-trakovi na glavi in s pikicami na čelu pa so se prisrčno smejali ob cesti ter nas pozdravljali. Vsi so prijazni, nasmejani do ušes, popolnoma brezskrbni in preprosti. Zaviti so v rjuhe, bosonogi, nasmejani in odprtega srca za vsakogar. Vedno znova me očarajo z njhovim močnim verovanjem v dobre stvari. Balijski hinduizem je tukaj v Ubudu močno razširjen, ženske povsod nastavljajo daritve z dišavami in cvetjem, da ustrežejo bogovom in odženejo demone. Posledično je Ubud najbolj “dišeč” azijski kraj, ki sem ga obiskala…

Pa začnimo lepo po vrsti. 😊 Včeraj je bil enkraten sončen dan – poln ogledov, vožnje s skuterjem, dobre družbe in poglablanja vase…

Dan sem začela z jutranjo jogo v bližnjem studiju Intuitive flow, ki je eden izmed najboljših joga studijev in lokacij za tečaje in ure joge. Pa ne zato, ker je to moderno in ker zdaj to vsi v Ubudu počnejo… Želela sem se zgolj naučiti nekaj novega in v živo videti to sanjsko lokacijo.

To je bila definitivno moja najboljša joga izkušnja v življenju… Takoj, ko sem vstopila v joga studio in pogledala čez ogromna panoramska stekla, sem ostala brez sape. Razgled je bil čudovit. Vso to zelenje, riževa polja pod mano in prebujanje narave v jutranji zarji dobesedno pred mojimi očmi. Ptički so zunaj žvrgoleli, sonček se je prebijal skozi oblake in vsake toliko je mimo nas zapihal rahli svež veter… Enostavno popolno.

Naš joga učitelj – Purinama je bil še največji car. Oblečen v belo, suhljat in predvsem psihično ter fizično močan človeček, nas je vodil skozi asane s svojo vedrino in pozitivno energijo. Vseskozi nas je opozarjal, da se moramo smejati tudi med najtežjimi vajami, na koncu pa nam je pojasnil še, zakaj so prebivalci Balija tako brezskrbni in srečni. Glavno pravilo je, da pri srcu narediš prostor za srečo, odženeš skrbi in se večkrat na dan na ves glas začneš smejati! Tako enostavno!

Po jogi sva si privoščila zajtrk in se odpeljala do najinih dveh prijateljev, ki sta tisto jutro prispela v Ubud. Čakalo nas je par skupnih dni in novih doživetij. 😊

Prva naša skupna postaja je bila kavarna Yellow Cafe. Vsekakor sva jima mogla pokazati, kakšni so božanski zajtrki na Baliju in tako sva jih peljala na smuti “boulo” . Ambient kavarne je bil zelo prisrčen, sedeli smo na tleh na udobnih blazinah in si izmenjavali informacije o krajih, ki smo jih obiskali v preteklih dneh… Aja, skleda pa kot vedno, toop!

 

Po (za naju) dvojnem zajtrku smo se odpeljali do riževih teras Tegallalang, kjer smo se sprehodili mimo namočenih riževih poganjkov in se povzpeli prav na vrh hriba. Kmalu smo ugotovili, da smo neprimerno obuti in da včasih, če stopiš mimo utrjene poti, zabredeš globoko v blato in izgubiš tudi japanko. Na koncu se je vse dobro izteklo, vsi smo imeli svojo obutev in nihče ni padel v blato, bili smo le dodobra umazani. Ampak definitivno se je splačalo! Razgledi so bili nori, sploh čisto na vrhu s terase… Poglejte na slikah! 😊

 

 

 

Naslednja postaja je bil Monkey forest (Opičji gozd), ki je naravni park v samem centru mesta Ubud. Zato je tudi po samem mestu veliko opic, ki se prosto sprehajajo po pločnikih, prečkajo ceste ali pa kradejo turistom. Najbolj navdušena nad obiskom sem bila seveda jaz, sicet malo manj, ko sem izvedela, da jim ne smem dati banan iz nahrbtnika… Sicer so zelo miroljubne in ljudem ne storijo nič žalega, vendar so velike tatice. Tokrat smo bili priča, ko je opica ukradla ženski iz nahrbtnika denarnico, splezala na drevo, odprla denarnico in razmetala okrog ves denar in kartice… 😛 Skoraj smo počili od smeha ob Jožkotovi izjavi: “Robin Hood”! Tu smo se zadržali zelo dolgo časa, saj se opazovanja opic res ne moreš naveličati. 😊

 

 

Ker smo imeli še nekaj časa, preden se spusti tema, smo skočili še do Elephant cave (Slonove jame) ali Goe Gojah. Že v štartu so nas prodajalke rut pretentale, da moramo kupiti saronge za v jamo, ki je tudi del templja. Seveda smo jih kupili, plačali sicer malo – vendar vseeno preveč… 😊 Jasno, da si si jih na vhodu v jamo – tempelj lahko samo sposodil ob nakupu vstopnice. No, imam pa sedaj novo ruto z Balija (zbiram namreč rute/saronge in jih imam že z vseh potovanj – torej kar veliko😛).

 

 

 

Stemnilo se je, mi pa smo že komaj čakali večerjo… Zavili smo v prijetno, malo dražjo restavracijo in se pošteno najedli.

 

Brez masaže skoraj težko zaključimo dan na Baliju in tako smo si privoščili še 1 uro sproščanja na masaži… Je bilo potem lažje zaspati. 😊

Zbudili smo se v deževno jutro. Čeprav je sedaj sušno obdobje, vsako noč nastane kakšna ploha. Mislili smo, da je to samo še ena, ki se je razvlekla v jutro… Tako smo raje malo poležali in v miru pojedli zajtrk. Midva sva morala še spakirati vse stvari v torbe, saj sva se selila v drugo, bolj luksuzno vilo, ker sva podaljšala obisk Ubuda za eno noč. Da se še malo podruživa s prijatelji in, ker nama je preprosto Ubud zelo všeč.

Ob 10h smo štartali proti najdlje oddaljeni znamenitosti – templju na vodi Puru Ulun Danu Bratan. Po kakšnih 5-ih kilometrih nas je ujela manjša plohica, malo smo povedrili in se ob prenehanju odpravili naprej. Ker je skoraj ves čas po malem rosilo, smo za vsak slučaj kupili palerince za 50 centov, da bomo na poti bolj brezskrbni… Po nekaj kilometrih pa je začelo deževati, oblekli smo palerine in peljali naprej. Vozili smo se kar nekaj časa, cesta se je čedalje bolj vzpenjala in vijugala. Postajalo je čedalje bolj hladno in megleno. Dež pa je padal že tako močno, da sem na obrazu čutila bolečino prav vsake kaplje. 30 kilometrov se je zdelo neskončnih! Prstov na nogah že zdavnaj nisem več čutila, iz ust se mi je kadilo!! Prišli smo že skoraj do templja, ko pred sabo nismo videli niti koraka več zaradi megle. Vsi smo se tresli kot šibe na vodi in dregetali. V tistem trenutku smo imeli dovolj, templja na jezeru zagotovo v takih razmerah sploh ne bi videli… Obrnili smo nazaj, se ustavili na hitrem toplem čaju in se vrnili na skuterje. Imelo me je, da bi ustavila avto, taksi, karkoli, samo da ne bi bilo treba več prenašati megle, mraza in vetra… Sploh nevem, kako smo zdržali do doline, kjer se je vreme kar naenkrat spremenilo. Postalo je toplo in kaplje so postale malo manj boleče…

V mestu je bilo vreme čisto normalno, malo oblačno in soparno. Najprej smo si privoščili malico v Watercress cafe-ju, kjer jim je zmanjkalo smuti skled, potem pa še dvo-urno razvajanje z masažo in vročo kopeljo v spa-ju, saj smo bili celi premraženi. To je bila res današnja najboljša odločitev! Sama sem imela masažo s pilingom in vrelo kopeljo z rožami. Toop!

 

Po kopelji smo bili vsi zopet na normalni telesni temperaturi in polni energije. Pa zopet lačni seveda, zato smo sklenili, da skočimo na večerjo. S skuterji smo se odpeljali do najine vile sredi templja, da bi na hitro prevzela ključe nove sobe in plačala za ekstra dodaten dan…

Ana je šla z mano po stopnicah do lastnice, medtem, ko sta fanta čakala na cesti na motorjih. Kar naenkrat pa… Nekaj se je začelo tresti, sprva sem mislila, da je avion. Potem pa se je čedalje bolj stopnjevalo! Pogledala sem Ano, ki je bila kar mirna, češ da se potresi v Indo vseskozi dogajajo. Tla so se začela močno zibati sem ter tja, nadstreški na lesenih stebrih okrog naju so se premikali levo in desno kakšnega pol metra! Luči so se zibale kot nore in nekaj deset sekund, se je še kar stopnjevalo… Panika me je zagrabila, priznam, gledala sem, kje je najbolj prosto mesto, da ne pade kaj na naju. Do ceste je bilo predaleč, vmes pa čisto preveč zidov, ki se lahko podrejo! Z Ano sva se držali, jaz sem se cela tresla… Lastnica je s svojo družino pritekla iz hiše, vsi so vpili, postavili so se na sredino in se objeli. Na obrazih se jim je videlo, da so čisto prestrašeni!! Po minuti se je končno umirilo, mimo je pritekel Jure, kot da mu gori za petami, saj je vedel, da sva ravno nekje med nadstreški in ga je močno zaskrbelo! Potresa je bilo na srečo konec, domačini pa so bili preplašeni do kosti… Lastnica je rekla, da tako močno potresa še niso čutili. In da ga tudi na splošno, ne čutijo vsako leto. Vsi smo se zbrali sredi dvorišča: lastnica, babica, dedek, sestrične, mi štirje, Francozinje iz sosednje vile… Vsi smo bili prestrašeni in pozorni, če bi potres še enkrat udaril. Pol ure smo stali na miru in bili kar precej šokirani. Potem pa smo ugotovili, da smo srečneži, ker smo živi in zdravi. Odpeljali smo se do bližnje gostilne, si naročili nekaj močnega in nazdravili – na življenje.

 

Privoščili smo si še okusno večerjo, medtem ko smo brali in poizvedovali o potresu. Izbruhnil je na severu Lomboka pri vulkanu Mt. Rinjani z amplitudo 7.0. Novic iz Lomboka do sedaj še ni bilo… Midva z Juretom imava jutri zvečer let ravno na Lombok in morava dobro premisliti, kako naprej, saj je javljena tudi nevarnost tsunamija…

 

Medtem, ko pišem tale zapis (res, da je neskončno dolg) sem doživela še vsaj 3 popotresne sunke… Vsakič mi je za trenutek zastalo srce. Danes vrjetno ne bom zatisnila očesa, saj bom ves čas v pripravljenosti…

Do jutri, da vidimo ali nama bo jutro prineslo kaj novega. Lahko noč!

Leave a Reply

Follow

Get the latest posts delivered to your mailbox:

%d bloggers like this: