NAROČI SE NA OBVEŠČANJE

Vpiši svoj mail in bodi na tekočem z novimi objavami na mojem blogu!

Watamu Village in Gede Ruins

Evo, pa je prišel še zadnji najin dan v Watamuju. Odkar je minil en teden, dnevi kar letijo mimo…

Medtem, ko sva se včeraj samo prestavljala z ležalnika v bar in obratno, sva danes maksimalno izkoristila dan.

Zjutraj sva pozajtrkovala in si rezervirala svoj ležalnik v senčki. Kmalu je do naju pristopil animator hotela in naju vprašal, če se želiva udeležiti sprehoda v revno vas nedaleč stran ter obiskati otroke v šoli. Jaz sem bila takoj navdušena! Jure je na začetku zaradi njegove sončarice malo okleval, vendar je vseeno pristal.

Tako smo ob 11h, midva in se dva italijanska para, zapustili hotel in se odpravili po dolgi, prašni, prometni ulici… V najhujši vročini in soncu smo prehodili kilometer, da smo prišli do vasi. Prva stvar, ki smo jo opazili, ko smo vstopili, so bile smeti, ki so ležale vsepovsod. Smeti na poti, na pragih hiš, na dvorišču in okoli drevesa… Nato nas je zadel smrad po gnitju, iztrebkih in crkovini… Začeli nismo ravno obetavno!

Šli smo mimo marketa in nakupili več paketov moke, sladkorja in škatle mlečnih piškotov za otroke.

Najprej smo se ustavili v osnovni šoli… Otroci so nas že čakali na vhodu in nas podravljali: “Jambo, jambo!” Za dobrodošlico so nam zapeli pesem Hakuna Matata in se stiskali, ko smo se želeli slikati. Se mi zdi, da so bili oni celo bolj navdušeni kot mi in so komaj čakali, da nam dajo “petko”.

Pomahali smo jim v pozdrav in jih opazovali, kako molijo svoje drobne rokice skozi ograjo… Zavili smo med hiše in srečali par malčkov, ki so danes izpustili pouk. Verjetno bodo ostali doma tudi jutri, saj starši nimajo denarja, da bi jih poslali v šolo. So pa že zdaj zelo iznajdljivi… Takoj ko so dobili paketek piškotov, so jih skrili pod krilo ali v hlače in nastavili roko, da bi dobili še drugega… Res so prikupni!

Do nas so prihajale so tudi ženske, nas pozdravljale in se nam neskončno zahvaljevale, ko so dobile paket moke ali sladkorja… 1 moka tu nahrani 5-člansko družino za 1 teden.

Šli smo mimo smetišča, ko smo ugotovili, da je to dvorišče hiše. Po njem so stopicali mali suhi piščančki. Zraven sta bili iz slame sestavljeni dve majhni kolibici -stranišča. O smradu verjetno ne rabim razlagat…

Srečali smo dve materi z dojenčkoma na hrbtu, ki sta na glavi nosili ogromna vedra. Pokazali sta nam, da je vedro polno rib, saj sta ravno prišli z ribolova.

Dovolili so nam vstopiti tudi v svojo hišo. Tukaj so grajene iz kamna in blata, malce drugače kot v masajski vasi. Po tleh je zemlja, postelja je narejena iz lesa, brez jogija. Vsepovsod se sušijo cunje na vrveh, posode in ostale stvari ležijo kar na tleh. Elektrike seveda nimajo.

Naprej smo se ustavili v vaškem baru, kjer smo dobili za poskusit kokosovo vino. Pili smo iz plastične embalaže od bonbonov, po slamici narejeni iz bambusa. Vino je bilo okusno, vendar zelo močno. Plačali smo 20 šilingov za kozarec (16 centov)…

Počasi smo se vrnili proti hotelu… Otroci po vasi so nas zagledali že od daleč in takoj pritekli do nas. Kakšno veselje je bilo to, ko so dobili samo en zavojček suhih piškotov! Sama sem včasih kakšnemu malčku zavila v majico kar tri paketke… Morali bi videti to srečo! Iskreni nasmehi otrok so mi polešali dan, tako kot smo mi njim polepšali trenutek, ko se bodo posladkali s piškoti. Obisk vasi je bil zame res nepozabno in zelo srčno doživetje!

V hotelu sva se na hitro osvežila, saj sva imela čez eno uro v planu izlet do starodavnega mesta Gede. Kasim nama je obljubil, da naju bo danes peljal doživet pravo Afriko.

Točen kot ura se je ob 15h z bratrancem naslikal pred vrati hotela. Bratranec je ravno končal šolo in zdaj se uči pri Kasimu za turističnega vodiča.

Pobral nas je najbolj kul in bajbolj glasen tuk-tuk v Watamuju. Na radio so se predvajali samo novi in hudi komadi, glasba pa je bila tako naglas, da smo bili prava zanimivost za mimoidoče.

Prva postaja je bila (resnično) najbolj umazana in zanikrna baraka v vasi. Predno smo vstopili, smo si umili roke v umazanem vedru. Tu nas je čakalo pravo lokalno kosilo. Jaz sem dobila ugali (podobno polenti, le da je iz bele koruze) in sukumo (špinačo popečeno na čebuli z nekimi začimbami). Jure pa je jedel chapati (podobno kot tortilje) in ribo v kokosovi omaki. Vse to sva morala pojesti z rokami! 🙂 Poskušala sem odmisliti umazano ozadje kuhinje in lepljivo mizo in molila, da ne staknem kakšne trebušne bolezni. Moram reči, da je bilo kljub vsemu to moja najbolj okusna hrana na tem dopustu. Prišel je domačin z mangom in se usedel za našo mizo. Svoj mali mango je podelil z nami, kot da bi vedel, da ga obožujem. Tu so res vsi tako prijazni!

Po kosilu smo se odpeljali do ruševin starodavnega mesta Gede. Vmes smo se ustavili pri leseni stojnici, da sva nakupila banane za opice! Plačala sva vstopnino in zraven dobila še vodiča, ki nas je peljal po mestu. Najprej pa smo se sprehodili mimo mnogih opic, ki so radovedno skakale z dreves in čakale na svoj majhen košček banane. Mamice z malimi opičkami oviti okrog trebuha so bile najbolj prikupne. To je bil pravi raj zame, saj obožujem opice! Tista največja mi je skočila celo na ramo, lahko si predstavljate moje navdušenje!🙂

Ko smo porabili vse banane (vmes sem se spraševala, zakaj nismo kupili tri vrečke!!), smo se odpravili do ruševin. Na začetku smo videli ogromno 500-let staro drevo baobab, ki izgleda zelo mogočno, vendar je njegov les zelo mehak. Videli smo razne grobnice, ostanke mošeje in mogočne palače mesta Gedi. Mesto je bilo naseljeno že tisoče let pred nami, propadlo pa je zaradi vdora Portugalcev, ki so prinesli v mesto kugo, zaradi katere je večino ljudi umrlo. Mestu je vladal sultan, ki je imel 4 žene in je posloval s Kitajci, Benetkami in tudi z ostalimi deli sveta. Temu pričajo različne najdbe, ki so jih arheologi izkopali in jih sedaj hranijo v muzeju. Ogled je bil zelo poučen, predvsem pa tudi zabaven, saj je bil vodič res faca in je vse pojasnil na izjemno šaljiv način! 🙂

Ogled mesta je trajal eno uro, nato pa nas je tuk-tuk zapeljal nazaj v mesto Watamu. Kasim nas je nato peljal še na samose (v chapati podobnem testu zavit krompir z limono in začumbami) in bajdžije (polpetek iz fižola in začimb) z mangovo čili omako, ki so jih prodajali čisto zraven njegovega doma. Domačinke so kar tleh gnetle in pekle te dobrote. Hrana je bila zelo okusna (in tudi pekoča)! Vsaj “bacile” je požgalo!

 

Kasim se je ponudil, da obiščeva njegov dom. To je bila sobica z dvemi jogiji na tleh, eden za otroke in eden za njega ter njegovo ženo. Obleke so visele na neki omari podobno zadevi, medtem ko je iz stropa visel omet, saj je bila tam ogromna luknja, ki pušča kadar pada dež. Elektrike ni imel, kuhinja pa je bila zunaj in skupna vsem stanovalcem hiše. Šokirana sva bila nad takim življenjem. Čeprav Kasim zasluži kar dobro (300$ na mesec), mu na koncu meseca ne ostane nič. Za najemnino sobe plačuje 30$ in nahraniti mora celo družino…

Zapustili smo njegov skromen dom in se podali proti plaži. Vmes smo na leteli na ribiča, ki je z družino zaradi vojne pribežal iz Somalije. Jureta je prosil za vrečko riža za svojo družino… Seveda sva takoj zavila v trgovino in mu kupila riž. Zahvaljeval se je in Jureta objemal, kot da je zadel na lotu. No, pa smo še eni družini polepšali teden!

Na plaži je kar mrgolelo ribičev, ki so prinašali svoj ulov. Matere z otroki so sedele na plaži in opazovali. Sprehodili smo se, naredili par fotk in se nato čez hribe, mimo pogorelega hotela, vrnili na našo plažo Mapango.

Poslovili smo se s Kasimom in bratrancem ter se dogovorili, da nama on uredi jutrišnji prevoz v Mombaso. Zavila sem še v malo leseni trgovinico, saj sva možakarju obljubila, da prideva pogledat kaj prodaja. Seveda si nisem mogla pomagati in lepa zebrasta afriška ruta je šla z mano… 🙂

Sonce je že skoraj zašlo, midva pa sva se odločila za večerno plavanje v bazenu. Razgledi na ocean so bili osupljivi in še zadnjič sva opazovala sončni zahod v Watamuju.

Sledila je večerja in posedanje v najinem prijetnem lokalčku. Po pogovoru z natakarjem, sva izvedela, da Italijani v hotelu nikoli ne zapravljajo in pijejo pijač v baru. Najraje imajo tisto, kar je zastonj. Aha, zato sva torej že štiri dni sama v lokalu! Povedala sva mu, da če bi bili tukaj Slovenci, bi bil lokal cel dan poln, prodali pa bi toliko pivov, da ne bi dohajali. Smejal se je, na koncu pa Juretu ni računal piva, saj mu je šlo na živce, ker vsi z nama govorijo italijansko! Prišel mu je celo povedat na stranišče, naj vstane in gre, da ne rabi plačevat. Zahvalila sva se mu in se poslovila… Tukaj so res vsi tako prijazni!

Leave a Reply

Follow

Get the latest posts delivered to your mailbox:

%d bloggers like this: