NAROČI SE NA OBVEŠČANJE

Vpiši svoj mail in bodi na tekočem z novimi objavami na mojem blogu!

Kuala Lumpur

Pozdravček iz Malezije!

Danes je bil zelo dolg in zanimiv dan! Vstale smo že ob 7h, pojedle zajtrk in se že pred 8.uro napotile na avtobusno postajo… Naš bus, ki bi moral štartati ob 8.30 je imel seveda zamudo… In tako smo že navsezgodaj občutile malezijski počasen tempo življenja.

Torej avtobus je prišel s pol urno zamudo, nato pa smo še dvakrat vmes presedli, preden smo okrog 9.30 končno odrinili… Naj omenim, da je bil med našimi sopotniki tudi pohabljen mladenič z zlomljeno nogo, katerega smo morali čakati na vsakem koraku.. Vožnja do Kuale Lumpur naj bi trajala 4 do maksimalno 5ur, zato smo me (optimistke!) rezervirale ogled Patronas Twin Towers-ov ob 16.uri… Splanirale smo, da se prej še prijavimo v hotelu, odložimo prtljago in se osvežimo.

Vendar že takoj na začetku poti, se je začelo zapletati… Prečkanje singapurske meje je bilo vse prej kot hitro, medtem ko smo na malezijski meji kar “padli” mimo… Vsaka postojanka na WC počivališčih nas je stala dodatnih 15min, kot tudi postanek za tankanje goriva, saj si je soseda spredaj zaželela še peti sendvič v celem dopoldnevu in smo jo skoraj pustili na bencinski črpalki.

Ko smo že mislile, da smo prispeli v Kualo Lumpur, se je šele začelo… Gneča povsod. Promet obupen! Toliko “pleha” na kupu sem nazadnje videla v Bangkoku… Iluzija organiziranegega metroja je splavala po vodi. Malezijki, ki sta sedeli za nami na busu, sta nam svetovali, naj ne uporabljamo taksijev, saj so dragi in zavajajo turiste. Predlagali sta nam Uber oz. aplikacijo Grab, preko katerih si organiziraš prevoze.

Na cilj smo prispeli ob 15.30. S plana smo črtale hotel in si zastavile, da v pol ure ujamemo ogled dveh zmamenitih stolpov. Ker seveda nismo imele podatkov, smo bile čisto izgubljene in niti sanjalo se nam ni, kako bomo prišle do tja. Brez sim kartice, wifija in s samo singapurskimi dolarji v žepu (ki jih seveda tu ne sprejemajo), smo se odpravile do taksijev. Prijazni malezijki, sta se nama ponudili, da nam organizirata prevoz, na koncu pa sta nam še “posodili” 20 Rigitov za plačilo vozniku… Seveda smo jima dale v zameno nekaj več singapurskih dolarjev…🙂

 

 

Ura je bila že 16.00, ko je voznik prišel do nas in medtem, ko smo se pokale v avto, nas je prijazni turist – nemec, vprašal če lahko deli z nami prevoz. Seveda to ni bil problem, zato se nam je pridružil… To je bil res njegov srečen dan, saj je namesto naše manjkajoče prijateljice šel z nami na ogled Patronasa.

 

 

Kljub več polurni zamudi, so nas na vhodu v stolpa prijazno sprejeli, shranili našo prtljago in nas pospremili do dvigala.

 

Najprej smo se povzpeli na most, ki je na višini xxx metrov. Nato pa smo se dvigalom povzpeli do 87. nadstropja xxx metrov visoko. Pogledi so bili sicer zelo jasni in zanimivo, vendar odkar sem obiskala Burj Khalifo v Dubaju, me nobena stolpnica ne impresionira več.😛

 

Konec dobro, vse dobro. Skočile smo v avto in okrog 18h končno prispele v hotel, kjer smo samo odložile prtljago in skočile na večerjo v Kitajsko četrt. Po večerji smo si zaslužile še Starbucks kavo in opravile nakup sim kartice. Tako, da smo sedaj mobilne tudi na poti.👍🏼

Vrnile smo se v hotel, se osvežile in se odločile, da gremo malo v “lajf”. Večer je minil v znamenju dobre glasbe, žurerskega vrveža na ulici in opazovanja utripa malezijskega življenja.

Do jutri, ko cel dan raziskujemo Kualo Lumpur, na branje!

Leave a Reply

Follow

Get the latest posts delivered to your mailbox:

%d bloggers like this: