Hejla snežni ljudje! Sem slišala, da kidate? Ojej, sva pa res zbrala top termin za odhod v Dubaj, da sva se izognila snežnemu metežu! In veste kaj, prav nič vam nisem fouš. Na 40 stopinjah pod soncem nama ni čisto nič hudega! Jaz uživam na polno!

No tako, pa sva čez polovico najinega dopustovanja! Ja že, safr! Jaz sem spet vstala zgodaj, že malo pred 6h! Ja ne morem spat, če se mi zdi, da toliko zamujam! Spet sem bila v Health centru (=center zdravja), ko je Jure prišel zaplavat v bazen… Malo sva se še hladila, potem pa skok na zajtrk in hop na metro!

No pa da razjasnim še nekaj o metrojih. Ne, niso taki kot v evropskih mestih. So kot raketa proti tistim. Čisti, veliki, hitri, na polno klimatizirani (ne ne hecam se, dejansko je notri 15 stopinj!), nobenih beračev sploh. Prvi dan in morda tudi drugi, sva bila kar precej zmedena. Prvič, ko sva vstopila in se namestila, je Jure zašel v napačen vagon – vagon za ženske in otroke. Kaj takega! Opozorila ga je ena dubajka, da lahko plača kazen za to, zato se je hitro pospravil za rozasto črto. Ja smešno, ampak meni je prav fajn. Medtem, ko se mora Jure revež drenjati med smrdečimi, prešvicanimi šejki, indijci in pakistanci, jaz lepo sedim na sedežu z veliko prostora okrog, med nadišavljenimi dubajkami – ene so v rutah, enim se vidijo samo oči, nekaterim še to ne, druge so kičaste v svojih sakotih…

No načeloma se šejki ne vozijo z metroji. Če pa se že, si privoščijo zlato kabino čisto na nosu vlaka. Ja tudi tam sva že bila, spet po nesreči. Pač vstopila sva, malo so naju čudno gledali, jaz sem se čudila zdravniškim stolim, Jure pa razgledu na mesto, ki je bil kot iz znanstveno-fantastičnega filma…. No in sva kmalu pogruntala, skočila dol in nazaj gor v vagon za “običajne” ljudi.

Tretji kiks je bil včeraj na tramu. Sem bila tako žejna, ne žejna dehidrirana, da sem posegla po flaški z vodo… Pa sem kmalu dobila opozorilo, da na vlaku ne smem piti, kaditi ali jesti. Ja logično! ? Zdaj sva pa že navajena, sva se zlila z okolico in skoraj ne izgledava več kot turista! Skoraj. ? Še čigum ne žvečiva na vlakih, ker je prepovedano! ?

No tako, danes sva se odpravila v Mall of the Emirates – še en šoping center. Baje je ta največji, čeprav naju ni preveč navdušil, slabe označbe, premalo infotov, še lažje se zgubiš… Je pa to nakupovalni center, ki ima notranje smučišče. Sva si ga seveda šla ogledat, nor občutek, ko vidiš najprej gostilno St. Moritz, in potem predprostor kjer so mali ljudje v kombonezonih, čeladah, snežkih. Žičničarji, ki pregledujejo karte, so isti kot v Kranjski Gori. Vse skupaj nam, ki smo tega navajeni deluje precej smešno! Notri je umeten sneg in prijetnih -4 stopinj! Ko sem gledala te sankače in smukače, me je kar zazeblo ob misli na mrzlo sneženo Slovenijo!

Kar kmalu sva zapustila center in se podala na plažo. Sva izbrala kar tisto, ki je blizu včerajšnji zaradi lažjega in hitrejšega dostopa! Prav sva se odločila! Nekaj ur sonca, nekaj oblakov in na koncu še par kapljic dežja! Ja dežja, ki ga imajo tukaj le cele 3 dni na leto za vzorec!  Kaj vse midva ne doživiva! ? Jure se je hitro ustrašil, da naju bo zalilo (kot na Tajskem), ampak sem ga pomirila…

Tako sva se počasi ok. 18.ure odpravila v lov za večerjo. Glede na to, da so danes zvečer na vrsti osupljive fontane zraven Dubai Mall-a, sva skočila kar tja. ?

Ko sva napolnila želodčke – jaz na tajski, Jure na ameriški način?, sva se podala pred center pod Burj Khalifo, kjer je že čakala množica ljudi na predstavo fontan – ples luči in vode – osupljivo! Ko sva čakala, se kar nisva mogla načuditi mogočni in razsvetljeni Burj Khalifi, tako nama je bila všeč, da sva počakala kar na dve predstavi fontan. Ena boljša kot druga! Pri drugi sva se celo pridrenjala v prvo vrsto!

Po fontanah se je Jure odločil, da ga žuli nekaj denarja in sva zavila v Foot Locker. ? In jaz na jagodni-limonin sorbet z granatnim jabolkom. Poceni. ?

Pot do hotela z metrojem se je spet vlekla, še skok v trgovino po zajtrk in spaaat! Jutri bo zanimiv dan! Komaj čakam! ?