Naslednje jutro smo pozajtrkovali, spakirali stvari in se odpravili proti naši prvi postojanki v Jodhpur.

Najprej smo obiskali Jaswant Thada, čudovit marmornat spomenik, ki ga je konec 19. stoletja dal zgraditi maharadža Sardar Singh v spomin na svojega očeta, maharadžo Jaswanta Singha II. Ko stopiš bližje, opaziš nekaj posebnega – marmor je tako tanek in čist, da skoraj prosojno prepušča svetlobo. Ko sonce posije skozi kamnite plošče, se stavba zdi skoraj svetleča. Celoten kompleks je pravzaprav kraljevski spominski park. Tukaj so cenotafi (spominske grobnice) več članov kraljeve družine iz Jodhpurja. Okoli so vrtovi, majhno jezero in mir, ki je pravo nasprotje mestnega vrveža. Po lokalnem verovanju imajo takšni spomeniki tudi duhovni pomen – so prostor spomina, meditacije in spoštovanja do prednikov. V Indiji je odnos do prednikov zelo močan; verjamejo namreč, da duše ostajajo del sveta in jih je treba spoštovati.

Ko smo se naužili vse te tišine, se sprehodili med bogatimi grobnicami in se načudili majhnim marmornatim detajlom, smo se zapeljali nekaj minut stran do ene najbolj impresivnih znamenitosti v celotnem Radžastanu – Mehrangarh Fort. Trdnjava stoji na visoki skalni vzpetini, približno 120 metrov nad mestom, in že od daleč deluje skoraj nedostopna. Zgradil jo je leta 1459 maharadža Rao Jodha, ustanovitelj Jodhpurja. Ko hodiš skozi ogromna vrata in dvorišča, si lahko res predstavljaš življenje v času radžastanskih vladarjev. Videli smo razkošne palačne sobe, okrašene z rezljanim kamnom, barvitim steklom in starinskimi slikami. Nekatere sobe imajo zapletene kamnite balkone (imenovani jharokha), s katerih so kraljeve ženske nekoč opazovale življenje na dvorišču. Razgled z vrha je neverjeten – pod tabo se razprostira modro mesto Jodhpur.

V kompleksu trdnjave je tudi tempelj. Takoj, ko sem vstopila mi je menih oziroma duhovnik na sredino čela nanesel rdečo piko – tilak. To je tradicionalni hindujski blagoslovni znak, ki simbolizira duhovno energijo in tretje oko. V hindujski tradiciji naj bi to mesto na čelu predstavljalo točko modrosti in notranjega zavedanja. Majhen ritual, a zame zelo poseben občutek.

Na poti proti kosilu smo se ustavili ob poljih, kjer so domačini želi orientalsko kumino. Ženske so čepele in žele trdoživo, grobo kumino, moški pa so jih vezali v snope. Ko so nas zagledali, so nas začeli vabiti, naj se jim pridružimo. Seveda smo se morali ustaviti in posneti nekaj fotografij z njimi. Jaz in Urša sva se celo preizkusili v žetju. Hitro sva ugotovili, da to delo zahteva precej več potrpežljivosti, kot se zdi na prvi pogled. Eden od domačinov mi je po napornem delu (celi 2 minuti!) prinesel vrček vode. Iz vljudnosti sem naredila požirek… In seveda takoj obžalovala svojo pogumnost. Ampak takšne nepredvidljive in tvegane situacije so očitno del potovanja. 

Kosilo smo si privoščili kar na drugi strani ceste v lokalni restavraciji. Metod nas je pogledal in z nasmehom rekel: “Bomo šli kar tukaj! Zdaj ste že trpežni.” In res ni bilo tako slabo. Dobili smo preprosto, a zelo dobro hrano – lečina juhica čez riž in zraven chapati. Nič posebnega, pa vseeno super za pogasiti lakoto. Na koncu smo naročili še masala chai in kupili razne prigrizke za na pot. Teh imajo malo morje, vendar je zelo težko najti takšne, ki ti ne zažgejo cela usta s svojo pekočnostjo.

Do večera smo bili več kot siti – in pripravljeni na naslednjo avanturo. Po kosilu nas je tako čakalo še nekaj ur vožnje do Pushkar-ja, majhnega, a zelo svetega mesta v Radžastanu.

Pushkar – mesto templjev in svetega jezera

Pushkar velja za eno najstarejših naseljenih mest v Indiji in je znan po tem, da ima več kot 400 templjev. Najprej smo obiskali Brahmanov tempelj, enega redkih templjev na svetu, posvečenih bogu Brahmi – stvarniku vesolja v hindujski tradiciji. Takšni templji so zelo redki, saj naj bi po legendi Brahma nekoč razjezil svojo ženo Saraswati, ki ga je zaradi tega preklela, da ga bodo častili le na zelo malo krajih. Pushkar je eden izmed njih.

Nedaleč stran leži tudi jezero Pushkar, sveto jezero z več kot 50 ghati (stopnišči), kjer se romarji kopajo v sveti vodi. Po hindujski legendi je jezero nastalo tam, kjer je Brahma na zemljo spustil cvet lotosa.

V templju smo kupili majhno košarico daritev – običajno vsebuje cvetje, riž in sladkarije. Te darove verniki prinesejo bogovom kot znak spoštovanja in hvaležnosti. Ko smo vstopili v tempelj, smo ravno ujeli njihov obred, ki se v hinduizmu imenuje aarti oziroma puja. To je ritualna molitev, pri kateri duhovniki pred božanstvom prižigajo ogenj, zvonijo z zvonci, recitirajo mantre in darujejo cvetje ter druge simbolične darove. Ko smo oddali daritev rož, smo obdržali prasad – majhen blagoslovljen dar hrane, ki ga verniki pojedo kot znak, da so prejeli božjo milost. Celoten obred je imel zelo posebno energijo – zvok zvoncev, dim kadila, molitve in ljudje, ki so prihajali z različnimi željami in zahvalami.

V templju fotografiranje ni dovoljeno, a kaj kmalu so domačini začeli s prošnjami za fotke in selfie-je… Seveda je težko reči ne, in ko je začel eden, se je okrog nas v trenutku sekunde zgrnilo 30 ljudi. Vsak je želel svojo fotko z nami. Skrbniku templja to ni bilo ravno všeč in zato nas je nekajkrat opozoril s piščalko in pregnal naprej… Ni ravno zaleglo, saj smo imeli “fotošuting” vse do izhoda templja, ko smo stopili na kaotično ulico.

Sprehodili smo se naprej po številnih ulicah do jezera Pushkar, v katerem opravljajo čez dan številne verske obrede. Jaz sem bila kar vesela, da smo prišli tja, ko je bila že noč, saj so bila že tla ob jezeru tako umazana, da sem cel čas razmišljala o moji ranici (od trna) pri podplatu… In kaj vse bo vsrkala. Naša koketka Ladi je bila tudi žrtev goljufije Brahmana, ki jo je peljal do jezera, izvedel obred in potem zahteval od nje veliko denarja… V evrih! Ko bi videli razočaranje v njenih očeh, ko je mislila, da je prejela iskren blagoslov iz srca, ubistvu pa je bilo to samo dejanje iz hlastanja po denarju!

Mene pa je na izhodu iz templja pri jezeru pričakalo zelo drugačno, a zelo posebno srečanje. Preden sem stopila na ulico, je na strani sedel menih v oranžni obleki. Mirno je opazoval ljudi, ki so prihajali in odhajali. Ko sem šla mimo, me je poklical bližje, mi v roko položil majhen zlat kovanček in mi z resnim obrazom zavezal oranžno vrvico okoli zapestja. V tistem trenutku nisem povsem vedela, kaj to pomeni, vendar je bil občutek zelo poseben. Oranžna zapestnica naj bi predstavljala blagoslov in zaščito – majhen opomnik na duhovnost, srečo in dobro energijo. Kovanček pa simbolizira blaginjo in srečo na poti. To definitvno potrebujem(o)!

Takšni trenutki so tisti, ki naredijo potovanje po Indiji resnično posebno. Nikoli ne veš, kdaj te čaka majhen ritual, nasmeh neznanca ali simbol, ki ga boš nosil s sabo še dolgo po tem, ko zapustiš kraj. Zdaj na zapestju nosim oranžno špagico, ki me spominja na Pushkar, na tempelj, na toplino ljudi in na tiste majhne, nepričakovane trenutke, ki naredijo potovanje nepozabno. 

Sledil je ekspresen šoping po trgovinicah na ulici in ugotovila sem, da ob časovnem pritisku kupujem še več in še bolj nespametno… 🤪 Moj nahrbtnik že sedaj poka po šivih, kaj bo šele do odhoda, saj imam stalno občutek, da moram prinesti s sabo domov čimveč Indije.

Kmalu smo zapustili prašne ulice Pushkarja, ki so dražile vsa naša čutila. Na poti do kombija smo se seveda morali ša parkrat nastaviti za fotografiranje in ko smo se končno usedli v našo oazo miru (kombi), smo si prijetno utrujeni oddahnili. Kakšen dan!

Tisto noč smo prespali v majhnem resortu malo izven mesta. Luškane kolibice navzven in umazane navznoter. Moja prevleka za vzglavnik je bila črna (kot da bi jo pomazali s šmirom) in namesto okna, je bil na steni naliman časopisni papir. Ni me ganilo. Skoraj teden dni v Indiji, sem vesela, da je vsaj iz tuša tekla topla voda. 

Do jutri! 

(Se opravičujem, ker so slike nanizane v nekem čudnem zaporedju, wifi je bil zelo zelo slab in hvalabogu mi je vsaj to uspelo!)