Zjutraj po zajtrku smo se najprej odpravili do Junagarh trdnjave v mestu mesta Bikaner. Trdnjava je ena redkih v Radžastanu, ki ni zgrajena na hribu, ampak kar sredi mesta. Zunaj mogočni rdečkasti zidovi, znotraj pa presenetljivo razkošne palače, dvorišča in dvorane, kjer so nekoč živeli radžastanski vladarji. Žal je bila danes zaradi Holi-ja zaprta, tako da smo si jo ogledali le od zunaj. Posebej zanimivo je, da trdnjava nikoli ni bila zares osvojena v bitki – kar je za tisti čas prava redkost.
Pot smo nadaljevali proti mestu Jodhpur. Cesta nas je še vedno vodila ob robu puščave Thar.
Akacije ob cesti, suha zemlja, črede kamel in domačini s pisanimi turbani, ki so kot barvne pike izstopali iz peščene pokrajine. Tu in tam se je pojavil pav, ki je nacionalna ptica Indije. Ko ga vidiš v naravi, razumeš, zakaj. Elegantno hodi čez polje kot kakšen kralj, po njihovo maharaja.
Na poti smo šli tudi mimo National Research Centre of Camels, enega najpomembnejših raziskovalnih centrov za kamele v Indiji. Kamele so v tem delu države stoletja pomenile življenje – prevoz, hrano in pomoč pri delu v puščavi. Danes jih tukaj raziskujejo, ščitijo in ohranjajo njihovo pomembno vlogo v lokalni kulturi. Tudi ta center je bil danes zaprt, a so ga za nas turiste vseeno odprli. Sprehodili smo se po centru in se odpravili naprej v…
Jodhpur – modro mesto
Ko smo končno prispeli v Jodhpur, nas je pričakala še ena zanimiva zgodba mesta. Pogosto ga imenujejo “modro mesto”, saj je veliko hiš v starem delu pobarvanih v modro barvo. Prvotno naj bi bila ta barva znak domov brahmanov (duhovniškega sloja), kasneje pa so jo začeli uporabljati tudi drugi prebivalci – pravijo, da pomaga odbijati vročino in odganjati insekte. Nad mestom se dviga mogočna utrdba Mehrangarh, ena največjih v Indiji, ki daje mestu skoraj filmsko kuliso. Le-to bomo obiskali jutri…
Po kosilu smo se odpravili na mestno tržnico. Kot vedno v Indiji – vrvež, barve, glasovi in stojnice na vsakem koraku.
Na poti smo zašli v starinarnico. Tam nas je prodajalec najprej malo opazoval, potem pa nas povabil notri, reklč da nam mora samo “nekaj na hitro pokazati” za 2 minuti… Seveda smo šli za njim. Peljal nas je skozi pravi mali labirint zelo stare stavbe – ozki hodniki, stopnice, sobane različnih starin, tekstilq, kipov – dokler nismo prišli v večjo sobo. Tam se je začela prava, že uigrana predstavitev. Pred nami so se začeli pojavljati šali, prevleke, odeje iz kašmirja, svile in bambusovih vlaken. Barve, vzorci, mehke tkanine – ena lepša od druge, tako na pogled kot na dotik. Cene pa… no, niso bile ravno indijske. Sprva smo sicer oklevali, a na koncu je vsak od nas kupil vsaj eno stvar. Očitno je bil res izjemno dober prodajalec.
Po dobri uri šopinga različnih vrst tkanin so si fantje zaželeli piva, zato smo se odpravili v bližnji hotelski bar. Čudovit ambient, malo več miru kot na ulicah in končno hladna pijača, ki je v tistem vročem popoldnevu res pasala.
Vrnili smo se k tržnici in tam naleteli na majhno trgovinico z začimbami. Pred njo je stala mlada ženska, ki nas je prijazno ogovorila in takoj začela pripovedovati svojo zgodbo. Njena družina se z začimbami ukvarja že več generacij. Ko je nedolgo nazaj umrl oče, pa so morale posel prevzeti hčere, kar 7 jih je. Začele pa so se srečevati z mnogimi izzivi pri vodenju prodaje začimb, saj je veliko moških prodajalcev na tržnici naj bi bilo zaradi tega precej ljubosumnih, zato turiste pogosto preusmerjajo k “moškim” trgovcem na drugo stran tržnice, ki imajo seveda začimbe slabše kvalitete in višje cene.
Kljub temu so vztrajale, gre jim dobro, vendar vseeno ne tako kot bi posel lahko cvetel…Skuhala nam je najboljši masala chai, kar smo ga pili na potovanju. Med pogovorom smo izvedeli še, da so o njih celo posneli dokumentarec z naslovom The Spice Girls of Rajasthan. Zgodba o ženskah, ki so kljub pritiskom nadaljevale družinski posel.
Indija vedno znova preseneti z zgodbami ljudi. In ta se nas je res dotaknila… Seveda smo pokupile vse možne začimbe pri njej in podprle ženske v poslovnem svetu – girl power!
Rahlo utrujeni smo že zvečer prispeli do naše nastanitve. Na prvi pogled zelo lepo stanovanje. Lepa oprema, veliko prostora in modern ambient. Potem pa smo pogledali malo bližje. In videli, da je lastniku higiena… No, lahko bi rekli – malce tuja. Stanovanje seveda ni imelo mila, brisač, toaletnega papirja…
Poklicali smo lastnika in mu naročili omenjeno. Res je zanimivo in nelogično, kako je želel v stanovanje za 5 oseb prinesti le 3 brisače… V tistem trenutku nas je dodobra nasmejal. Včasih njihove logike preprosto ne moreš razumeti.
Prilagodljivost – je ena od vrljn, ki bi se jo do sedaj že lahko naučili, sploh tukaj v Indiji.
Včerajšnja izkušnja Holi-ja je bila dovolj in zato smo se danes odločili izpustiti praznovanje. Skupaj smo povečerjali kar v stanovanju in potegnili naše druženje kar do polnoči.
Do jutri!
