Zjutraj smo začeli klasično – zajtrk, čaj, kava, pakiranje in hop v kombi. Čakala nas je dolga vožnja proti mestu Bikaner, mimo puščave Thar.

Pokrajina se je počasi spreminjala. Mesto je zamenjalo podeželje. Polja žita so se raztezala ob cesti, tu in tam so fantje igrali kriket kar sredi praznega prostora – brez tribun, brez sodnika, samo palica, žogica in ogromno strasti. Ob cesti so se sprehajale svete krave, popolnoma mirne in samozavestne. Med vsem tem pa barviti templji različnih religij, ki so se pojavljali kot majhne svete točke sredi prahu.

Indija je vedno hkrati vse – kaos in mir, revščina in barve, prašna cesta in zlato polje. 

Ko sem se že končno navadila na vse vrste wc-jev obupnega stanja (ampak z zavedanjem, da je vedno lahko še hujše!), se je bilo tokrat potrebno znajti sredi narave… Kar seveda ne bi bil problem, če ne bi ob cesti raslo trdoživo trnje, ki je Urši celo prebodlo cel podplat natikača, vse do noge. Tudi jaz sem sem sredi vse te romantike fasala trn v nogo, ki ga je bilo zelo težko izruvati med vožnjo po dinamčni cesti. Hvala naši Ladki, ki je vedno pripravljena na vse in ima torbo, v kateri najdeš potrebščine za vsako situacijo.

Najprej smo se ustavili ob mali homeopatski trgovinici ob cesti – tisti tipični, kjer se zdi, da imajo vse in nič hkrati, saj nismo imeli pojma kaj iščemo, niti za kaj se uporablja kakšno zdravilo. Lastniška družina je bila navdušena nad našim obiskom, sledilo je fotografiranje z domačini, smeh in radovedni pogledi. Bili smo skoraj večja atrakcija, kot je bila nam trgovinica sama.

Pot smo nadaljevali s postankom za masala chai in prigrizke. Sladek, močan indijski čaj vedno zadene pravo mesto. Poskusili smo se sambose, masala chana in druge zadeve, za katere imena nevem. Intenzivnost pekočnosti je bilo seveda samo – močno ali ekstra močno pekoče.

Pot se je vlekla in vlekla, mislim da smo zagrizli že v 6 uro vožnje, ko je Metod pri šofiranju zamenjal našega šoferja. Po kakšni dodatni uri vožnje smo končno prispeli do znamenitega Karni Mata templja, bolj znanega kot Podganji tempelj.

Karni Mata tempelj 

Tempelj je posvečen boginji Karni Mati, podgane pa tukaj veljajo za svete. V templju jih živi več tisoč. Prosto tekajo po tleh, med nogami, po ograjah, povsod. Vstopiti moraš bos. Posebna zanimivost je, če zagledaš belo podgano, naj bi to prinašalo srečo – velja za reinkarnacijo same boginje ali njenih bližnjih. Seveda smo vsi na skrivaj upali, da jo bomo videli. Vendar tokrat nismo imeli te sreče! Smo bili pa definitvno atrakcija za domačine, saj smo bili edini obuti v plastične vrečke (podgane so izgledale res bolne, z nekimi izrastki, čudno redko načupano dlako, tako da mogoče to le ni bila tako slaba odločitev). 

Podganji tempelj ni bila tako nagravžna stvar, kot sem pričakovala. Seveda je bilo umazano in je smrdelo, ampak meni osebno je bolj smrdelo skisano mleko, ki so ga nastavljali v loncih za podgane. Njihovi kakci so bili povsod, vendar so skrbniki templja skrbno pometali pred nami, tako da na koncu, niti ni bilo tako grozno. Podgane so švigale mimo nog, nad glavo, po stebrih, po ograjah… V trenutku sem se jim umikala in v naslednjem trenutku sem ji zrla v oči iz oči na stebru. To, da obisk ni bil ravno “apetitlich”, je bil pa na drugi strani prepleten z vsemi rituali, darovanji in časčenji, ki so pri meni “prevagali”, tako da sem tempelj videla v veliko lepši luči kot bi ga sicer.

Opazili smo tudi cenik za slikanje in snemanje. Če želiš fotografirati, plačaš 30 rupij. Če si bloger – 1700 rupij. Seveda so me sopotniki takoj začeli zbadati, da moram plačati najvišjo tarifo… Vse za vas, moj dragi bralci na blogu.

Potem pa se je začelo: fotkanje, fotkanje, fotkanje. Z domačini, z družinami, z otroki. V nekem trenutku sem se rokovala z gospodom (indijcem), ki je takoj zatem privlekel iz torbice razkužilo in si demonstrativno razkužil roke. Nisem vedela, ali se to heca ali misli resno – zdelo se mi je namreč skrajno smešno. Morda je v nekem trenutku opazil, kako si turisti razkužijo roke po rokovanju z domačini in je to ponovil – v znak vljudnosti. Indija je pač neposredna.

Tam sem spoznala tudi Himanshi in njeno družino. Prijetno dekle, ki študira pravo in je z družino obiskala tempelj podgan, da bi se naužili sreče pred odhodom na sestrino poroko. Seveda je povabila tudi mene skupaj s celo skupino… To bi znalo biti skrajno zanimivo, morda se pa nam čez par dni res uspe udeležiti te poroke. Skupaj smo se fotografirali, izmenjali nekaj besed in kontakt, preden smo zapustili tempelj. V Indiji je sklepanje prijateljstev res nekaj vsakdanjega. Če to ni potovanje v pravem smislu besede, potem ne vem, kaj je.

Pred templjem je sledila še skupno fotografiranje s sveto kravo, ki nas ni spustila na kombi, dokler ji nismo ponudili krekerjev… Ko smo se končno uspeli zriniti v kombi, utrujeni od poti in lačni, smo se odpeljali do mesta Bikaner. 

Bikaner nas je pozdravil z vrvežom in ogromnimi kupi vej, pripravljenih za kresovanje. Naslednji dan je namreč prihajal praznik Holi, eden najbolj znanih in najbolj pisanih indijskih praznikov – praznik barv. In mi smo imeli srečo, da bomo del praznovanja doživeli že večer prej, na t. i. Holika Dahan – večer ognja.

Ker zaradi praznika s kombijem nismo uspeli priti skozi mestna vrata v center do hotela, so nas do tja odpeljale rikše. Moram reči, da je bila vožnja prava dirka za prvo mesto, saj so se vozniki kar malo (pre)več vživeli v dirkanje, kdo bo prvi pripeljal svoje turiste do hotela.

Hotel je bil prečudovit, v stilu starodavne indijske hiše… Pravo nasprotje prejšnjim modernim stanovanjem, ki smo jih imeli noč prej. Sobice so bile majhne, skromne, a skrajno romatične – tako kot cel hotel. Povrh vsega pa je bil lastnik še jainist (vera, ki spoštuje vsa živa bitja, jedo seveda vso hrano brez živalskega izvora in ne škodujejo niti komarjem).

Povečerjali smo večerjo in sklenili, da gremo malo naokoli, kljub rahli utrujenosti. Po mestih in vaseh so kurili velike kresove. Ljudje so se zbirali okoli ognja, molili, peli, metali v plamene simbolične darove. Ta večer naj bi predstavljal zmago dobrega nad zlim. Po hindujskem izročilu naj bi demonka Holika zgorela v ognju, medtem ko je pobožni Prahlad preživel – ker ga je varovala vera. Ogenj naj bi tako simbolično “zažgal” vse slabo, negativno in težko iz preteklega leta.

Zato naj bi se po tradiciji obmetavanje in mazanje z barvami začelo šele naslednji dan. Vendar smo izživljanje z barvami opazili že včeraj v Jaipurju in tudi danes ni bilo nič drugače…

Happy Holi… in malo preveč evforije

Ko smo hodili po ulici, smo bili največja atrakcija. Ljudje so nam mahali, vpili “Happy Holi!”, se smejali in nas vabili bližje. V nekem trenutku smo se ustavili ob skupini domačinov – in še preden smo se dobro zavedali, kaj se dogaja, smo bili že odeti v prve barve. Mi pa smo naivno mislili, da bomo domov prišli čisti.

Vmes smo celo posneli kratek vlog za enega domačina, ki je bil očitno kar velik influencer, tako da se ne čudite, če bomo kmalu zvezde indijske televizije ali družbenih omrežij.

Srečali smo fanta, ki nam je precej resno rekel, naj bomo previdni, ker je večer pred Holijem predvsem praznovanje za moške. Malo smo ga pogledali, skomignili in šli naprej. A kmalu smo začenjali razumeti, kaj je mislil. Ljudje so nosili maske, nekdo je bil oblečen kot bog Šiva, povsod je bilo glasno, barvito in nabito z energijo. Napetost se je stopnjevala.

Prišli smo do križišča, kjer je bila že velika gruča ljudi. Eden je pristopil za fotografijo – in v sekundi jih je bilo okoli nas trideset. Kamere, telefoni, roke, smeh, kričanje, spraševanje od kod smo…

Policaji so nas prestregli in nam pokazali, naj se premaknemo naprej, saj naj ne bi bilo ravno varno za nas. In takrat smo se vsi nekako hkrati pogledali. Tisti tihi dogovor brez besed – mogoče bolje, da se obrnemo.

Postajalo je preveč kaotično, preveč natrpano. Občutek, da situacije ne bi več mogli kontrolirati, je prevladal. Vmes nam je še nekdo ponudil bhang – tradicionalno substanco iz konoplje, ki jo ob Holiju mnogi uživajo kot del praznovanja. V očeh marsikoga se je videlo, da večer ni več samo vesel, ampak tudi precej “zadet”.

Na srečo nas je prijazen mladenič pospremil nazaj do hotela. Sredi vse te evforije in barv tudi pot nazaj ni bila tako enostavna, kot bi si mislil, saj smo se morali “prebiti” mimo gruče ljudi, za katere smo bili velika atrakcija…

Ko smo končno prispeli do hotela, v naše “varno zavetje”, smo si oddahnili. No, vsaj mi smo si. Lastnik hotela žal malo manj. Ko nas je zagledal popackane – barve po obrazu, v laseh, na rokah, po oblačilih, dobesedno povsod – mu je bilo takoj jasno, kaj to pomeni. Pet kopalnic. Pet barvnih katastrof. Pet ur drgnjenja naslednji dan.

In zato nas najprej ni hotel niti spustiti noter. Po nekaj pregovarjanja je vendarle popustil – ampak pod enim pogojem: da se stuširamo v eni sami kopalnici. Usedli smo se na stopnice v veži, naročili pivo in vodo ter se psihično pripravili na dolgo čakanje. Eden po eden.

Ko se je Metod končno prvi stuširal, je mimo prišla lastnikova žena. Ko je zagledala prizor barvitih turistov na stopnicah, eden pod tušem, ostali pa veži “na čakanju”, je moža pošteno nahrulila. Na koncu se je le vdal, se opravičil in nas poslal vsakogar v svojo kopalnico. Drugače bi se res tuširali eden pa po eden, tam nekje do 3h zjutraj…

Še danes se mi malo smili, ko pomislim, koliko dela ga je čakalo. Te barve so trdovratne in se ne sperejo kar tako. Zalezejo se v fuge, v brisače, v kožo…

Tisti večer nas je Indija še enkrat naučila dveh stvari. Prvič – Indija te vedno znova nauči, da je potrebno občutek v trebuhu poslušati. In drugič – kjer je kaos, je skoraj vedno tudi toplina. Policist, ki te opozori. Mladenič, ki te pospremi do hotela. Žena, ki stopi v bran barvitim turistom. Indija je intenzivna. Včasih preveč. A prav v tem je njena lepota.

In mi smo šli spat utrujeni, stuširani, a še vedno pobarvani do zadnjega lasu in kotička kože ter bogatejši za izkušnjo, ki je ne bi zamenjali za nič. ✨

Lahko noč do jutri, ko nas čaka prava eksplozija barv. ✨