NAROČI SE NA OBVEŠČANJE

Vpiši svoj mail in bodi na tekočem z novimi objavami na mojem blogu!

Uluwatu&Kuta

Obužujem Bali!

Obožujem prijazne, nevsiljive domačine, ki se cel čas smejijo do ušes, obožujem dišave s cvetjem, ki jih nastavljajo na vsakem vogalu in pred vsako trgovinico ter noro obožujem njihovo hrano – nasi goreng, nasi udok, cay cay pa take smuti boule, da dol padeš. Obožujem to, da ga lahko raziskuješ s skuterjem in da je čisto vsak kraj, ki ga obiščeva poseben in drugačen. Obužujem markete, nočne plohice in seveda te neskončne plaže, kljub temu, da še nisva našla tiste “divje” na kateri bi bila sama. Ja, turizem je trenutno tukaj res v polnem razcvetu, vendar zaenkrat nama to še čisto paše… 😊

Najin razsikovalni dan na jugu Balija, pa je danes potekal nekako takole… Zjutraj sem se zbudila po 5-urnem spancu in se končno, po enem tednu, spravila malo migat v hotelsko telovadnico. Imela sem jo celo zase, saj v najinem žurerskem hotelu nihče ne vstaja pred 10. uro zjutraj. Pustila sem Jureta, da je prinesel notri ves spanec za en teden nazaj in se nato prestavila na bazen. Ambient tukaj je res sproščujoč. Vso to zelenje, žuborenje slapa v bazenu in udobni ležalniki poskrbijo, da popoloma izgubiš občutek, da se nahajaš sredi centra mesta.

Poiskala sem top lokacijo za zajtrk, kamor sva se odpeljala s skuterjem okrog 10h. Kavarna in zajtrkovalnica Sea Circus Bali je bila ob najinem prihodu popolnoma polna, zato sva morala na mizo počakati nekaj minut. Posedla sva se in naročila dve smuti skledi z zmajevim sadežem, mangom, kokosom in domačo granolo ter dve kavi. Ko sva to poizkusila, nama je postalo jasno zakaj taka gneča… Zajtrk je bil božanski!

 

Čakala naju je dolga pot do Uluwatu templja, čisto na južni konici Balija. Vozila sva se kar 1 uro in pol, kljub temu, da je Jure vozil kot Marquez in prehiteval vse vmes, po levi in desni strani… 😊 Ceste so res norišnica, ne bi rekla da so nevarne, tudi trobijo ne kot norci kot npr. v Vietnamu… Skuterjev je na cesti miljon, v križišču pa velja pravilo: kdor manj zaspano vozi, tisti ima prednost. 😊

Prišla sva do Uluwatu templja, parkirala, kupila karti za vstop in si pokrila kolena z vijoličnim svilnatim pregrinjalom. Le nekaj korakov naprej sva že opazila opice! Od navdušenja sem skakala do neba, pograbila telefon in takoj naredila par fotk. Opice so tako fotogenične in takooo človeške. Ena izmed njih je npr. opazila, da sva odvrgla plastenko v smeti in je takoj skočila za njo v smetnjak, jo pograbila, odvila pokrovček in začela piti. Druge dve sta si zraven obirale uši in jih dajali v usta… 😊 Kljub temu, da so nas vsi domačini vseskozi opozarjali, naj pazimo na svoje stvari, saj so prave male tatice, nisem verjela. Dokler… Ravno, ko sem fotografirala prelepe klife, je opica zraven mene skočila z zidu in izmaknila punci pred mano iz roke telefon! Od strahu, sem svojega tesno stisnila k sebi! Okrog mene so začeli paničariti in fant je takoj skočil za opico… Vendar je bilo prepozno, saj se je ta že povzpela na klifaste skale. Ovohavala je telefon in na pol odstranila ovitek. Dala ga je med zobe in telefon je visel na pol iz ovitka nad 30-metrskim prepadom nad morjem. Prišel je varnostnik in jo poskušal privabiti z bananam, vendar pametna opica je vedela, da ima pri sebi velikega jokerja. Ne za banano, za en cel kamion banan! Kako se je razpletlo žal nevem, po 1 uri in pol je punca še vedno pogledovala proti skalam, vendar mislim, da je imela samo kakšen 1% možnosti, da ga dobi nazaj.

 

 

Uluwatu tempelj je postavljen visoko na klifih. Razgledi te res pustijo brez besed…

 

 

 

Vročina naju je pregnala nazaj na motor, čeprav bi se lahko sprehajala še ure in ure po vrtovih in ob trdnjavi okrog templja ter opazovala peneče se valove, ki so zadevali v skale.

Zapeljala sva se do Uluwatu plaže, v upanju, da skočiva v morje. Vendar ta “plaža” ni bila ravno taka, kot sva pričakovala. Po stotih stopnicah sva se spustila v jamo… Voda je bila ledena, valovi pa ogromni in nevarni, tako da sva se plavanju izognila.

Sva se pa zato iz jame povzpela na drugo stran in odkrila najlepše razglede kar sem jih kdaj videla! In na vrhu klifa še restavracijo. To je bilo res kosilo z najlepšim razgledom za pičlih 8€! (Kosilo za oba, 2 glavni jedi, pivo, voda in sadna solata)😊 Tukaj sva ostala več ur, opazovala sva surferje, poslušala valove in se poskušala maksimalno naužiti lepot… Jure pa je dobil še masažo, saj ni znal reči ‘ne” prijetni gospe. 😛

 

Ura je bila že kar dosti, midva pa še nisva bila v morju. Na poti sva se ustavila na plaži Padang Padang beach, vendar sva zaradi nenormalne gneče samo skočila v morje in se odpeljala naprej…

 

 

Prispela sva do plaže Kuta, kjer sem imela v planu opazovanje sončnega zahoda. Prav tako je bilo veliko turistov, vendar ker je plaža zelooo dolga, se ljudje vsaj malo porazgubijo. Očarali so naju preprosti lokalni barčki z barvastimi plastični stoli, gajbicami za mizo in pivom iz hladilne torbe. Tako sva se usedla, naročila pijačo, in opazovala dogajanje na plaži. Med čakanjem na sončni zaho, sem od prijazne gospe kupila še dva najbolj sočna manga, kar sem jih jedla.

Sonce je počasi začelo toniti za obzorje in takrat so nastale te čudovite fotografije. Sončnih zahodov na plaži se človek res ne more naveličati.

Odpravila sva se proti hotelu in zavila na bazen. Ker je bil večer še dolg, sva se uredila in se odpravila po ulicah… Privoščila sva si še eno večerjo, smuti in sladico ter se počasi odpravila spat. Jutri menjava lokacijo, se javljam iz Ubuda. 😊

Leave a Reply

Follow

Get the latest posts delivered to your mailbox:

%d bloggers like this: