Ležim na udobnem ležalniku, ki se nenormalno dobro prilagaja krivini moje hrbtenice, srkam koktejl “Liver Detox”, ki je ubistvu ekstra vijoličen sok iz pese, ob katerem moja jetra kar poskakujejo od zdravja, poslušam ocean, kako se zliva na obalo in gledam v palme, ki plešejo v vetru. Sem najsrečnejši človek na planetu in takooo močno hvaležna, da sem tukaj in zdaj.

Trenutno se nahajava v kraju Tabanan, ki je za naju pravi pravcat raj. Našla sva točno to, kar sva iskala… Malo mestece, na las podobno Ubudu (brez turističnega dela), prikupen resort s štirimi ogromnimi bungalovčki, v katerem se počutiva kot grajska gospoda, neskončen bazen, ki se izliva v morje, dolgo plažo, na kateri loviva najlepše sončne zahode in predvsem tišino ter mir, da spočijeva možgančke, preden se vrneva nazaj v realnost.

 

 

Vse je popolno – osebje se niti za sekundo ne preneha smehljati, hrana je odlična in izbira pijače ogromna (s tem ciljam na to, da imajo več smutijev in naravnih sokov, kot jih lahko sprobam v štirih dneh). Resort ima celo svoj spa, kamor se lahko zvečer odpraviš na masažo, razne delavnice in popoldansko čajanko.

 

No, vse pa na žalost ni tako popolno… Pred kakšno uro nas je zopet dodobra streslo. Natančneje Lombok, potres z amplitudo 5.9, ampak smo močno čutili tudi tukaj na drugi strani Balija. Resnično upam, da se to kmalu konča in da ubogi reveži ne ostanejo res čisto brez vsega (kot, da že zdaj ne živijo v pomankanju…).

Razen potresa pa je tu nebeško mirno. Ponoči in podnevi slišiš samo ocean, žvrgolenje ptičkov in veter, ki brije skozi palme. Včeraj, ko sva se sem preselila iz Nuse Due po skoraj treh urah vožnje (za 40km), skoraj nisva mogla verjeti svojim očem. Morala sva se uščipniti, da sva dojela, da je ta kraj resničen in ne samo lepe sanje.

Zjutraj sem se zbudila s soncem. Odprla sem vrata bungalova in zopet osupnila nad razgledom. Vse je bilo tako tiho in mirno, da človeka kar potegne, da bi samo sedel na terasi in meditiral. Bazen sem imela samo zase vse tja do 9h, dokler ni osebje začelo pripravljati mize za zajtrk. Ta je bil zelo raznovrsten in okusen.

Nadaljevanje dneva se je odvijalo med bazenom in restavracijo. Pa malo na viseči mreži in na črni plaži, ki se svetlika, kot bi bila posuta z miljoni bleščicami.

 

Za kosilo imajo toliko izbire, da se nikoli ne moreva odločiti… Jaz najraje seveda izberem indonezijske nudle, Jure pa še vedno prisega na hamburger. Čez nekaj ur samo ponoviva izbor in dodava kakšni dve različni sladici, da ne greva spat lačna. ?

 

Za konec dneva pa nas sončni zahod zopet pusti brez besed in počasi vse tukaj v Amarti pade v spanec…