NAROČI SE NA OBVEŠČANJE

Vpiši svoj mail in bodi na tekočem z novimi objavami na mojem blogu!

Prison Island

Oh, danes imam tolikoo za napisat… Bil je nor dan!

Začnimo na začetku. Najprej da vam pojasnim par stvari. Hakuna matata je njihov slogan (pomeni Uživaj življenje oz. Lep dan) in ni samo fraza iz risanke Levji kralj. Popolnoma odraža življenski stil domačinov. Druga najbolj pogosta fraza, ki smo jo cel dan poslušale pri sprehajanju po ozkih, zavitih uličicah Stonetown-a je: “Pole, pole!” In pomeni počasi ali po domače “u izi si ga tejkej”. Tretja (moja najljubša) je pozdrav Jumbo!, kateremu nemalokrat dodajo besedo mambo. In tako se po ulicah derejo Mambo jumbo!, Jumbo mambo! Mi lahko nekdo pove, kako naj te to ne bi spravilo v dobro voljo, vedno ko to zaslišiš?! No nas definitivno je. ?

Dan smo začele z zajtrkom na strehi hotela ali “roof top restaurant” z osupljivim razgledom. No jaz sem ga začela že ob 5h z jutranjo molitvijo, ki se je razlegala po mestu iz džamije. Ampak mi je uspelo nekako zadremati do 7h zjutraj. Zajtrk, zajtrk je bil božanski. Bife z mangom, bananami in lubenico. Kaj je bilo ostalo, nimam pojma, vem samo da je Daša dobila neka čudna jajca z dvojnim beljakom.

Vodič, ki nas je danes peljal na izlet Prison island, nas je že pol 10h (kot dogovorjeno) čakal pred hotelom. Odpeljal nas je do plaže, kjer smo si iz prijateljevega avta nabrale plavutke in snorkle za kasnejši potop med ribe in korale. Tam smo počakali še na enega udeleženca izleta, ki je šel z nami – ne boste vrjeli Slovenec Gregor, ki je trenutno na 1-mesečnem potovanju po Tanzaniji, Indiji, Tajski… Kako je svet majhen! Fant je bil zelo prijazen, pozitiven in dobra družba. Naš vodič nam je pojasnil par stvari o tem “zaporniškem otoku”, preden smo se vkrcali na lesen čolniček.

Vožnja je bila počasna, a ne prav dolga (okrog 30min). Vreme je bilo tako tako, sonce z oblaki, vendar ravno pravšnje za izlet. Ko smo prispeli, smo bili vsi vidno navdušeni nad turkizno barvo vode in lepotam otoka. (Poglejte na fotkah!?)

Prison island je otok, ki je včasih služil za karanteno in ujetništvo sužnjev, kriminalcev… Na njem je stal zapor, v katerega so odpeljali kršitelje zakona in bolnike z rumeno mrzlico ter kugo z Zanzibarja. Zapor je sedaj preurejen v restavracijo.

Na otoku se nahaja tudi več 100 želv, od ogromnih do miniaturnih… Lahko smo jih hranili s špinačo, božali, masirali in delali selfije! ? Kaj tako norega pa še ne, pravo nasprotje čakanju želv na plaži na Šrilanki!

 

Sprehodili smo se mimo restavracije (bivšega zapora) do pomolov in naredili par fotk. Na plaži smo opazovali rakce, morske zvezde in majhne želejaste meduze v vodi.

Za kopanje na plaži se ni opogumil nihče, smo pa zato nekaj 10min pozneje poskakali v turkizno morje par kilometrov stran in opazovali čudovite korale in čudne ribe. Ravno ko smo se čudili velikim bodicam ježkom, se je naš sopotnik Gregor nekako čudno zavrtel v vodi in pod kotom 45 stopinj napičil nekaj več deset ježkov na hrbet in roke. Auuuuč! Neugodno! Me smo itak začele cvilit, on pa je čisto skulirano in mirno kot špricar šel na čoln in pustil, da mu je naš vodič populil bodice ven (saj ne, da je skoraj vse polomil in so mu notri ostale še konice!)… Krvi ni bilo malo, okrog bodic je začela koža bledeti in stvar je postajala resna. Naslednja postaja: bolnišnica.

Naš pol-dnevni izlet je tako in tako šel h koncu, zato smo se odpravili nazaj na Zanzibar. Gregorju smo prijazno odstopile naš zemljevid in šel je na lov za bolnišnico. Pri taki nesreči, se mi moja strgana japanka (Ja dobro no, tista s Tajske za 3€!) ni zdela taka velika reč, no niti to da sem mogla bosa prepešačit par umazanih ulic do hotela. Se zgodi!

Po kratki osvežitvi v hotelu smo se odpravile na lov za znamenitostmi. Prva obkrožena je bila Hamomni Persian baths. To so nekdanje kopeli v katerih se je namakal tudi sam sultan Barghash in njegove gospodične ter so služile tudi kot nekakšno prvo javno kopališče. Zanimivo, vendar smo bile kmalu spet na poti.

Vandrale smo mimo Darajani marketa, tržnice, kjer so prodajali vsega in svašta. Vendar danes nismo bile ravno primerno oblečene za to lokacijo (prekratke oblekice in nepokrita ramena), zato smo se dokaj hitro postrgalr in velikih gruč strmečih domačinov. Saj načeloma so navajeni turistov, vendar malo manj na tako ne-turističnih mestih.

Prispele smo do Slave marketa. Na kraju kjer sedaj stoji angelikanska cerkvica, ki je posvečena sužnjem, je bila včasih zadnja odprta tržnica s sužnji na svetu. Do leta 1873, ko so suženjstvo prepovedali, se je na tem mestu pisala črna zgodovina. Najele smo prijaznega vodiča, ki nam je razkazal vse od cerkve pa do temnih smrdečih majhnih temnic, v katerega so natlačili 75 žensk z otroci. Tam so morali preživeti najmanj tri dni brez hrane, vode in svetlobe, dobesedno kopajoči se v svojem iztrebljanju in velikokrat tudi med trupli svojih sotrpinov. Na naši kurji koži smo dobesedno začutile usodo ubogih in trpinčenih duš tam spodaj, vendar to še ni vse. Če so preživeli tiste dni spodaj, jih je čakala trnjeva pot po bičanju in nato prodaji lastnikom. Sužnji so na Zanzibarju igrali veliko marketinško vlogo in trgovanje z njimi je bilo zelo razširjeno. Po vseh pripovedih in prebranih zgodbah smo s strtimi srci zapustile s krvjo zaznamovan kraj… Zakaj so ljudje tako kruti so soljudi??!

Na srečo so nas nedaleč od tam razveselili prikupni šolarčki, ki so na vsak način želeli narediti “selfie” z nami. Pa smo jim ustregle! Ob Dašo so se tako ljubko stiskali…

Malo smo povprašale po ulicah, kaj  si lahko tukaj še pogledamo in svetovali so nam neko Tippi Top house. Vendar do tja nismo prišle. Na ulici smo naključno naletele na sopotnika z jutranjega izleta, ki je ravno prišel z bolnice kjer so mu rane namazali s papajinimi listi (točno to je predlagal vodič na čolnu) in mu dali antibiotike, da se ne zagnoji. Skupaj smo šli nato mimo Old Fort-a, ki smo si ga včeraj ogledale samo od zunaj. Na vhodu so nas notri povabile prijazne pletilke kitk in ugotovili smo, da je znotraj obzidja celo nakupovalno mesto! Malo smo se ragledovali, nakupovali, barantali… Nato pa nas je na amfiteater znotraj povabila glasba plesalcev, ki so vadili za svoj nastop. No in smo jih opazovali, kar celo uro! Počasi se je začelo mračiti in ugotovili smo, da se nam oglašajo želodčki.

 

Zapustili smo trdnjavo s parimi dobrimi ponudbami za paket trave (Ja dejansko jo prodajajo skoraj javno na marketu!) in se odpravili v restavracijo na vrh strehe ob plaži. Izbor je bil odličen. Tradicionalna zanzibarska hrana pa še toliko bolj okusna. Moje je bilo malce rahlo preveč pekoče (in karijasto!) ampak sem preživela. Za sladico pa smo si seveda privoščili še smuti.

 

Počasi smo se odpravile v hotel, Gregor pa je šel s svojim domačinom pri katerem spi. Nam je kazal slike kopalnice, tuša in soseske, kjer je nastanjen… In vse kar lahko rečem je samo: Omojbog! Me imamo pravi luksuz tu v hotelu.

Še pod tuš, umit zobke in počasi spat.

 

Leave a Reply

Follow

Get the latest posts delivered to your mailbox:

%d bloggers like this: