Zbudila sva se zgodaj, jaz že pred 6.uro, Jure pa je potegnil kar do zadnjega in sicer malo pred 7.uro, ko naju je na parkirišču že čakal Chamy s svojim tuk-tukom.

Najprej naju je zapeljal do svojega “frenda” v klet (ker so bile banke še zaprte!), kjer naj bi lahko zamenjala evre v rupije, danes sva jih namreč porabila kar veliko! Odprt nam je prišel neki temen “močen” (malo bolj okrogel) tip zavit čez pas v brisačo… Bilo je malo čudno in napeto, saj bi naju tam kdorkoli z lahkoto oropal in nama pobral vse… Vendar na srečo in na najino zaupanje Chamy-ju, je vse potekalo po planih, še celo račun za menjavo sva dobila na koncu!

 

Ker nisva imela časa in ne apetita tako zgodaj, naju je Chamy peljal usput na tržnico po zajtrk. Nabrala sem mini banane, neka mini jabolka in liči za male pare.?

Tako sva pozajtrkovala kar v tuk-tuku (ja kar neoprano sadje, sva kr pogumna ane? – Očitno je najin želodček kar trpežen!) na poti do Sigriye – levje skale, na kateri je bila zgrajena čudovita palača (ja prav na vrhu!) kralja Kashyapa. Tam sva si dopoldne popestrila z ogledom zrcalnih sten, vodnih vrtov, lepih poslikav in arhitekturnih čudežev. In pa seveda brez plezanja ni šlo! Kljub temu, da smo štartali zelo zgodaj, je vročina pritisnila ravno malo pred vrhom, ko smo se gnetli na nekaj več stotih konstrukcijsko-zelo-slabo-podprtih železnih stopnicah… Priznam, tresla sem se skoraj kot Jure – od vročine,  potenja, višine in ob pogledu na razmajane štenge! Ampak nekako sva prisopihala na vrh (s pomočjo prijaznega domačina, ki me je nekaj petdeset stopnic gor vodil pod roko?)… Ko sva si malo opomogla, sva se razgledala po arhitekturnih ostankih in kraljevih bazenih in opazovala čudovite razglede ter poslikala vse od a do ž. Pojedla sva ostanek zajtrka kar tukaj gor, saj sva se (šele ko sva prošla na vrh!!) zavedla, da sva sabo pritrogala še kakšno kilo sadja in liter vode! Res brihtno! ? Sva imela pa res najlepši zajtrk z razgledom!❤️

 

Počasi sva se odpravila proti dolini in glej ga zlomka, da pot ni bila kaj dosti lažja… Stopnice so se mi na poti v dolino zdele še tanjše, krhkejše in še bolj majave…

Chamy naju je že čakal v pripravljenosti, da takoj štartamo, saj sva imela danes popolnoma nabit dan in se je bilo potrebno kar hitro zmigati!
Na poti do naslednje znamenitosti, nama je skočil po kokos iz katerega sva spila zdravilno kokosovo vodo, ki hladi telo… ?

 

Po uri vožnje in vmesnemu slikanju slonov na poti, poroke (tuk-tuki okrašeni z baloni) in tudi pravega divjega slona ob cesti, smo prišli do Polonnaruwe – drugega glavnega mesta Šrilanke po uničenju Anuradhapure (antično glavno mesto na Šrilanki) v letu 933. Tukaj sva si ogledovala antične skulpture, templje, kipe… Prevečkrat sva se sezuvala in (jaz) oblačila v rute, pri najvišji možni vlagi in močnemu soncu. Chamy je rekel na koncu, da izgledava “dead” (=mrtva!). In po ogledu Polonnaruwe sva res bila! Tri ure smo prehajali od ene znamenitosti do druge, toliko da imam veliko mesto v malem prstu. Enkrat v življenju in mislim, da bo dovolj! ?

Ker sva bila izčrpana in lačna, je Chamy poskrbel za tisto drugo. Peljal naju je na tradicionalno srilansko kosilo v restavraciji na bife, kjer sva se napokala do sitega (pa še malo čez!). Po kosilu smo se odpeljali do lastnika jeepa, kjer smo si ga izposodili za vožnjo po safariju. Na vrsti je bil namreč Minneriya national park, ki je baje najboljši  v tem času za ogled divjih živali, saj ima veliko jezerov.

 

In smo začeli z našo turo! Še Chamy se nama je pridružil! Po napetih 20-ih minutah napenjanja oči in oziranja se za vsakim tleskom vejic, smo končno opazili dva slona med drevesi, ki sta veselo malicala listje. Odpravili smo se naprej, na lov za hordami slončkov, če pa ujamemo še leoparda ne bo nič narobe!

In končno smo prišli iz džungle na neskončne ravnine pokrite s travo in jezeri, ki so bila velika kot naše slovensko morje… Najprej smo uzrli osamelčka (=najbolj nevarni slon, ki se potika sam okrog), kmalu za njim se dva, tri, pet, deset, dvajset…! Od malih do velikih, samic in samčkov, z okli in brez oklov. Nasmejalo se mi je do ušes in še čez! Preplavilo me je tako veselje, da ne znam pojasnit… Videti tolikšne skupine slonov, v naravnem okolju je res nekaj najbolj neverjetnega! ❤️ Kako se “pasejo”, mali slončki se spotikajo ob mamicah in igrako drug drugim, sloni z okli pa uveljavljajo svojo vladavino… Vozili smo se pa parku dve uri, potem pa so živali postale malo nemirne, čutile so prihajajočo nevihto… In čez kakšne pol ure smo jo začutili tudi mi, tako smo se počasi odpravili proti vhodu v park, polni zadovoljstva in doživetij! Nismo videli leoparda (dejansko obstaja le 1% možnosti, da ga vidiš – to moraš biti res srečko), ampak sloni so presegli vsa pričakovanja!

Presedla sva iz džipa v tuk-tuk in odpeljali smo se proti najini sobici. Chamy mi je ustavil na najboljšem smutiju eveer, Juretu pa je privoščil neko riževo palačinko. Žal je ni na sliki, ker jo je pojedel predno sem uspela izvleči telefon…

Prišli smo v Dambullo in ker na najin odgovor ali sva večerjala, nisva odgovorila pritrdilno, nama je lastnica postregla še z večerjo! Dobr tek in lahko noč!

Noč pa nevem kako bo lahka, ker sva ravno ko sva se odpravljala spat, zagledala škorpijona tik pred najini vrati v sobo. Na srečo je bil Jure dovolj hiter, da je zaprl vrata… Lastnica je prišla in rekla, da ta pa res ni strupen, čeprav je bil velik za pol mačka! Nevem zakaj nama je potem še vsaj 10x prišla rečt, naj zapreva in zapahneva okna! Hm… No vam lahko noč, nama pa srečno?!!!