Oh ja. Danes je (nažalost!) prišel dan, ko sva morala zapustiti najin bungalovček v Ananthayi in oditi v drug hotel v bližini centra mesteca Tangalle. Pa ne da bi hotela oditi, žal sva na začetku rezervirala samo za 2 noči (sva se naučila, da tu nikoli ne veš kaj dobiš – kiks v Kandy-ju, kjer je imel hotel oceno 8.9 od 10-ih na booking.com, dobila pa sva luknjo!!), za 1 noč sva lahko podaljšala, za več pa žal zaradi zasedenosti ni šlo… Tako sva poiskala hotel v bližini (12km stran) Sole&Luna Resort and Spa. Slišalo se je obetavno, imel je dobre ocene in nore slike… Pa da vidimo!

Zjutraj sem se zbudila zelo zgodaj, hotela sem namreč totalno izkoristiti zadnje ure v najinem paradižu! ? Na takem mirnem in sproščujočem kraju, človeka kar prime da zjutraj naredi Pozdrav soncu (ali pa samo mene?). Po plavanju, se mi je na bazenu pridružil tudi Jure in skupaj sva odšla na zajtrk. Zopet pojedina in “raj” za moje brbončice – tropsko sadje, Jure pa že 9.dan natepava neka čudno bleda bež barve jajca!

Prestavila sva se ob bazen (pod marelo seveda, ker se je Jure danes zbudil še 1x bolj vijoličen kot včeraj!)… Brala sva, opazovala morje, počivala, plavala… Vse tja do 12h, ko je prišel čas, da spakirava, se odjaviva iz resorta in posloviva od (naj)lepšega kotička pod Soncem!  Kar malo s težkim srcem sem (sva) zapustila oazo miru, ampak tuk-tuk naju je že čakal, da naju odpelje v drug hotel… Vožnja je minila hitro, par km po makedamskih poteh, par km po glavni cesti skozi mesto, čez center (zelo umazanega mesta) in nato še čisto malo izven in že smo prispeli na cilj!

 

Okoliš ni bil tako obetaven, čeprav se je hotel (ja kar v 3 štuke!) bohotil že s ceste. Vstopila sva in to je bil res eden bolj fensi hotelov… Velika veža z nekimi vodometi, velike udobne zofe… Hm, morda pa le ne bo tako slabo? Dobila sva pijačo dobrodošlice (nek zelo okusen in užiten zelen zvarek), se prijavila in odšla v sobo. Tudi to ni bilo “bed”. Soba in kopalnica velika kot najino stanovanje… Zelo udobno in razkošno, ter balkon (žal) s pogledom na vrt.

Malo sva se osvežila in sklenila, da raziščeva okolico (plaže, restavracije…). Napaka! Plaža pri hotelu je bila totalna polomija!!! V osnovi – široka, peščena, s palmami in (pre)velikimi valovi zelo lepa, vendar še preden sem prišla do nje, sem imela občutek, da se prebijam skozi smetišče! Kakšni packi! Še vedno ne dojamem, da imajo take naravne lepote pa jih ne znajo cenit! Šalebajzarji! Kar jezna sem bila na njih, ta plažica bi lahko bila ena lepših (če odštejemo 3-metrske valove!), če bi jo le malo uredili…

 

Jah nič, šla sva nazaj v hotel vprašat kje lahko plavava! Ja plavava v morju, ker to neznanskoo pogrešava! Pove nama par imen plaž, kjer naj bi bilo to mogoče in izbereva Goyambokka beach, ker je blizu in najbolj opevana na internetu, kot noro čudovita plaža. Ker sva morala vzeti tuk-tuk, sva ga prosila, če naju pelje še v banko, da zamenjava nekaj evrov… Banka je bila prava norišnica, čakala sva pol ure v vrsti, ko pa sva prišla na vrsto naju je bankir usmeril na drug pult, kjer naj bi nekaj podpisala… Jure je moral izpolniti kar nekaj listov, pokazati pasuš in zamenjati par pultov predno je prišel do rupijev…. Kaj takega! Še dobro, da nisva menjala jurja, kaj bi bilo šele potem!

Na srečo je bil najin voznik potrpežljive narave in naju je mirno čakal, da naju zapelje do plaže… No, bolje da naju ne bi! Ta izjemna, čudovita plaža na turističnem kraju (sredi šume!) je bila kao najlepša! Tisti ljudje, li to menijo pa so res same mlake vidli prej. Plaža je bila zanemarjena, trije turisti so z deskami (ki te držijo nad gladino!) skalali po vodi (ne plavali, ker to itak ni blo možno!)… Naredila sva par fotk in čez 5 min že sedela na tuk-tuku in se peljala nazaj proti hotelu. Bova raje jutri poskušala najino srečo s plažami – sva sklenila! In sva šla… V hotelsko restavracijo in na hotelski bazen. Hrana je bila odlična, bazen osvežilen! Oh, kaj bova počela 5 dni tukaj, priznam oba noro noro noro! pogrešava najin prejšnji resort in že iščeva rešitve kako priti nazaj!

 

Na bazenu sva se učila jezikov, jaz portugalščino, Jure pa francosko… Malo sva se senčila, sončila, opazovala kravice, ki se pasejo pri bazenu in kovala načrte za naprej… Popoldne je minilo kot bi mignil, sledila je večerja. Meni noro božanska – cel krožnik sveže zelenjave, Juretu pa preveč pekoča – tolk da je pustil pol krožnika, ker je tok zakuhal, da smo mislili da ga bo razneslo! ?

Okus si je popravil s palačinkami, ki so baje bile božanske! Manjakala je le Nutella!  Ker so naju spodaj v restavraciji že dodobra popikali komarji, sva se prestavila v sobo, prižgala tv in pogledala film… Sem pa opazila, da imava tudi tukaj sostanovalce – “sosije”… Poleg nekih malih žužkov (ne srečo malih!), imava tudi “udomačenega” martinčka ali pa je neki tropski kuščar… No nima veze, vem samo da danes poskušam spati z zaprtimi usti!

Naslednji dan sva se zbudila okrog 8h in se počasi odmajala na zajtrk. Podobno kot vedno, sadje, svež sadni sok, jajca… Tudi v tem hotelu pripravljajo tako obilne zajtrke, da sva komaj zmazala vse!

Po zajtrku sva se spakirala za na plažo (s ciljem, da danes res najdeva tako, kjer bova lahko plavala v morju!) in odšla do receptorja, ki nama je zrihtal rentanje skuterja po zelo dobri ceni. Poleg tega, da so nama skuter dostavili še pred hotelska vrata! ? Kakšen luksuz!

In sva šla… Včeraj sem malo poguglala, kaj bi v okolici lahko počela in tako sva se najprej zapeljala do prave turistične atrakcije Blowhole – nekakšne luknje v pečinah v katere udari valovito morje in iz luknje špricne kot nekakšen vulkan. No, pa da vidimo! Pot je bila zelo slabo označena (tako kot vse ostale stvari) in ko sva že ene četrtič peljala mimo odcepa s ceste sva končno videla napis. Nekaj km dol z glavne ceste, se je odprla turistična vasica (iz ene skale naredijo celo atrakcijo!)… Zaračunavali so parkinge, prodajali sto različnih prigrizkov, smrdečih pohanih rib in še in še. Pripelezala sva do vrha, kjer sva morala plačati vstopnino, da sva lahko prišla do luknje. Kar nekaj ljudi je že vneto opazovalo skale in ko sva prišla do  tja, je že prvič špricnilo! Curek vode je tako zalil vse okrog, a na srečo ni bil dovolj velik, da bi dosegel tudi naju. Ubistvu nič posebnega, naredila sva par fotk in se vrnila nazaj k skuterju.

Sonce je začelom pritiskati in postajalo je čedalje bolj vroče… Odločila sva se, da zdaj pa res že poiščeva tisto plažo za kopat! Odpeljala sva se najprej do Hirekatiya beach. Vbistvu je kar dolgo trajalo, da sva našla to malo surfersko plažo… Morala sva vprašati kar nekaj domačinov za pot, predn sva po ozki kozji potki prišla do nje. Že od daleč sva videla več metrske valove, na katerih so jezdili surferji… No, plavala verjetno ne bova, bova pa vsaj opazovala surferje… Dan prej sva se že pogovarjala z inštruktorjem surfanja po facebook-u, da bi vzela enodnevni tečaj, vendar je žal zelo znan v tem okrožju in je bil polno zaseden! Nekega dne zagotovo poskusiva.?

Plaža je bila bolj v razsulu, saj so neumorni valovi uničili večino stvari… Sva pa našla luškano (razsuto) kavarnico na plaži, kjer sva čilirala naslednje dve uri ob velikem smutiju in ogromni sadni solati! ? Opazovala sva surferje, potepuške plažne pse, domačina kako je splezal na 20m visoko palmo (brez vrvi) in zmetal na tla ene 15 kokosov, ravno poleg naju!…

Počasi sva postala lačna in ker se nama je zdelo, da so tukaj cepljeni proti brzini, sva se odpeljala do naslednje plaže še naprej od centra – Tangalle bay. Plaža je bila čista, lepa in ogromna! Ob njej pa zelo veliko restavracij, zato sva zavila v eno, ki se nama je zdela najbolj privlačna…

Sicer je bil stari atek (lastnik) tudi zelo počasen, a mu oprostiva saj je imel verjetno že blizu 70.let+… Po eni uri čakanja, sva dobila nenormalno okusno kosilo. Jaz zelenjavo na žaru, ki se je kar topila v ustih, tako je bila prepacana, mnjaaam! Jure pa je poskusil (končno!) kothu rotti – tradicionalno šrilansko jed iz zelenjave, piščka in nekega nasekljanega testa. Rekel je, da je bilo božansko in da od zdaj naprej je samo še to…

Na žalost se tudi po kosilu nisva mogla iti skopat v morje, ker je bilo v vodi preveč skal. Nekaj turistov je sicer poskušalo, vendar dlje kot do gležnjev niso prišli…

 

Pa sva krenila naprej, par km naprej po glavni cesti stran od mesta! Vožnja po tej poti je bila zastrašujoča. Prehitevanje kombijev, avtobusov v trojne škarjice in gledanje avtobusov kako na polno drvijo po tvojem pasu proti tebi in umikanje… Napeto stanje! Še dobro, da je Jure malo Rossija in je bilo vse to mala malca zanj.?

Nato pa odcep in kozja potka do enega lepših resortov, ki sem jih videla na Šrilanki… Kljub temu da nisva bila njihova gosta, so naju prijazno usmerili na plažo skozi resort. Ta plaža je bila del Tangalle bay-a, le da čisto na drugi strani… Morje za odtenek bolj mirno, vendar vseeno nobenega nikjer, ki bi se kopal v njem… Ah nič, sva že obupala nad morjem in se sprijaznila s tem, da plavala očitno ne bova…

 

Ležala sva na plaži, opazovala valove… To bi lahko počela ure in ure… Če ni bi Jureta začela preganjati dva potepuška psa, ki sta bila sicer čisto prijazna, radovedna srčka, vendar sta bila očitno žrtvi sosednjih psov, ker se je kmalu vnel prepir!

 

Počasi sva zapustila plažo in se odpeljala v hotel, na bazen seveda da se vsaj malo osveživa.? Še malo sva poležala, potem pa se je sonce že kmalu spustilo za obzorje in v pol ure se je stemnilo…

Šla sva na večerjo, vendar tokrat samo na sladico, saj sva bila še vedno sita od prej… Jure je tako spet naročil palačinke, jaz pa seveda zopet krožnik poln tropskega sadja!

Šla sva spat iiiin….. … sva šla naslednje jutro nazaj v raj! Ja Jure je včeraj udaril po mizi, odpovedal ta hotel v katerem sva bivala (seveda je moral plačati odpovedne stroške) in kontaktiral najin raj – Ananthayo. Na srečo so imeli prostor ravno še za naju in tako sva spet srečna v prelepi, tihi in diha jemajoči oazi! Tako, da naslednje dva dni zopet odmarava in čilirava. ?

 

Od nestrpnosti sem se zbudila že ob 3h zjutraj, ker sem komaj čakala da spakirava in se vrneva nazaj… Komaj sem se prisilila zaspati nazaj in končno je bila ura 7, ko sva se dvignila iz postelje… Počasi sva malo spakirala in spila kavico na najinem balkončku s pogledom na vrt. Še zadnjič. Jeeej, kmalu bom pila kavo z najbolj veličastnim pogledom, spet! ?  Šla sva na zajtrk, se do sitega najedla, česa verjetno veste.?  Ker sva imela še par uric preden sva se odjavila, sva šla še zadnjič izkoristit hotelski bazen. Voda je bila malo premrzla, vendar ko je sonce začelo pritiskati, je zelo sedlo!

Okoli 12h sva se odjavila, plačala (pre)velik račun in šla na lov za tuk-tukom. Prvega sva našla pred hotelom in je zahteval kar 1200lkr in ker je občutno pretiraval, naju je zategnil samo do centra za 150lkr. Tam sva na avtobusni postaji našla prvega, s katerim sem se (jaz!) zdilala na ceno 700lkr, ampak jo je Jure takoj dvignil na 750lkr in stopil na njegovo stran! No na koncu mu je dal 1000lkr! Zakaj? Zato ker revež ni imel pojma kje je ta resort in je zgrešil ene 3x, tako da smo skoraj po slabi uri vožnje končno prišli na cilj! Juretu se je seveda smilil in tako sva plačala 50lkr (0,30€) manj kot da bi šla s tistim pri hotelu! Kupčija, da dol padeš!

V resortu so naju prijazno pozdravili, dobila sva (že drugič!) pijačo dobrodošlice in vsi so bili nadvse sladki. Najina soseda-frenda iz Bruslja sta od presenečenja skoraj padla na rit, ko sta naju zagledala! No zdaj nam pivo zagotovo ne uide! ?

Oh, končno tišina, valovi, palme, razgled in seveda infinity pool! ❤️ Najin dišeč luksuzni bungalovček je očitno kar čakal na naju, da prideva nazaj…

Jah nič, tukaj se zgodba zaključi… Poležavanje ob bazenu, sproščanje, kosilo, kokos… Jure pravi, da se tu počuti kot Ronaldo! Strežejo ti spredaj in zadaj, bazen, razgled… Za večerjo npr. lastnik prinese meni na bazen in pobere naročilo… In tako te ob točno določeni, vnaprej dogovorjeni uri večerja čaka na mizi. ?

Ja ni nama bed. Danes je še šefe častil Juretu pivo (0,64l, ki ni tako poceni!), očitno sva mu res ušeč. ?

Še par dni ostaneva tukaj, da si napolniva baterije za vrnitev v realnost…. Do takrat pa adioos!