Dan smo začeli precej umirjeno – zajtrk, kavica, čaj, malo klepeta… Pred sabo smo imeli še en cel dan raziskovanja Varanasi-ja. Skočili smo v naš kombi in se odpeljali proti enemu izmed novejših in bolj urejenih ghatov v mestu – Namo Ghat. Ta ghat je pravzaprav precej nov. Zgradili so ga šele pred nekaj leti kot del velike prenove obrežja reke Ganges. Ime “Namo” je posvečeno indijskemu predsedniku vlade Narendra Modi, ki je doma prav iz Varanasi-ja. Če so stari ghati divji, kaotični in polni stoletij zgodb, je Namo Ghat skoraj presenetljivo moderen. Široke stopnice, urejene promenade, razgled na mogočno reko in celo ogromne kovinske skulpture rok, sklenjenih v indijskem pozdravu namaste. Tukaj se zjutraj zbirajo domačini na jogi, sprehodu ali meditaciji. Nekateri so tiho sedeli in gledali reko, drugi so izvajali dihalne vaje, tretji pa so preprosto uživali v jutranjem soncu. Reka Ganges ima tukaj posebno energijo. Tudi če nisi veren, čutiš, da se tu dogaja nekaj več kot samo mestno življenje. Ne pravijo ji brez razloga Sveta reka. Mi smo se opogumili in namočili v sveto reko kar cel prst! Kopanje turistom namreč res odsvetujejo, saj ima vrednosti slabih bakterij kar tisočkrat večje, kot npr. kakšna druga reka pri nas v Sloveniji.

Po kratkem sprehodu smo se ustavili še na obveznem masala chaiu – sladkem, vročem čaju z mlekom in začimbami, brez katerega v Indiji očitno ne gre. Sprehodili smo se do kombija, vmes kupili še več kil arašidov (50 centov za kg) in potem smo skočili nazaj v kombi, ki nas je odpeljal na drugo stran mesta. 

Naslednja postaja je bil Assi Ghat, eden najbolj živih in priljubljenih ghatov v Varanasiju in kraj, kjer se mesto prebuja. Po legendi naj bi tu reka Assi nekoč tekla v Ganges, od tod tudi ime. Danes je Assi Ghat znan kot kraj, kjer se mesto zbudi. Zjutraj tukaj potekajo skupinske joge, meditacije, glasbeni nastopi in jutranje molitve. Ko smo stopili na stopnice, se je pred nami odprl tipičen prizor Varanasija. Ljudje so se kopali v reki. Nekateri so se samo hitro potopili, drugi so počasi izvajali ritualne gibe. Moški so si z rokami polivali vodo čez glavo, ženske so prale oblačila, nekateri so sedeli na stopnicah in molili. Iz bližnjega templja se je slišali mantranje. Ulični prodajalci so prodajali svoje izdelke in nas glasno vabili zraven. Ponudniki izletov s čolni so kričali in ponujali plovbo po reki Ganges. Vse skupaj je delovalo zelo živahno. Od Assi Ghata smo se nato peš podali ob reki proti severu. In to je bil eden lepših sprehodov v mestu. In tudi eden bolj vročih. In potnih. Ura je bila namreč ravno okrog 13. ure, ko sonce najbolj pripeka…

Med potjo smo prečkali številne ghate – vsak ima svojo zgodbo. Tulsi Ghat, kjer je pesnik Tulsidas pisal hindujske epe. Kedar Ghat, ki je znan po svojem barvitem templju, posvečenem Šivi. Dashashwamedh Ghat, kjer vsak večer poteka znameniti obred Ganga Aarti. Vsak ghat ima svoj tempo, svoje ljudi, svoje vonje.

Med sprehodom smo videli tudi ljudi, ki jih v Evropi skoraj nikoli ne srečaš. Moške v oranžnih oblačilih – sadhuje, hindujske askete, ki so se odpovedali običajnemu življenju. Nimajo ne službe, ne družine, ne hiše. Samo duhovnost.

Eden izmed njih se mi je ponudil blagoslov, položil roko na glavo in mi na čelo narisal – ne samo rdečo piko – tilak, ampak pravo umetnino – Šivin trizob. Njegov pogled je bil neverjetno miren, skoraj kot da je on sam hipnotiziran, kot da ne sodi na ta svet.

Še bolj nenavaden pa je bil prizor moškega, ki je sedel pod šororom in bil skoraj popolnoma prekrit s pepelom umrlih. Okrog vratu je imel ogrlico iz lobanj. To je bil Aghori – pripadnik ene najbolj skrivnostnih asketskih skupin v Indiji. Aghori živijo pogosto prav ob kremacijskih ghatih. In tam smo ga sami tudi srečali. Pepel iz pogrebnih grmad si nanašajo po telesu kot simbol minljivosti življenja. Verjamejo, da je vse v vesolju sveto – tudi smrt. Ko ga vidiš prvič, te kar malo strese. Ampak tukaj je to nekaj čisto normalnega. 

Na koncu smo prispeli do Manikarnika Ghat, najbolj znanega kremacijskega ghata v mestu. Tu ognji gorijo 24 ur na dan, že stoletja. Ko smo se približali, je zrak postal težak od dima. Povsod so bile zložene ogromne količine lesa – sandalovina, mango, neem. In potem smo videli pogrebni sprevod. Moški so po stopnicah nosili pokojnika na nosilih, zavitega v oranžno tkanino in cvetje. Med hojo so ponavljali mantro: “Ram nam satya hai.” – Ime boga Rame je resnica. Telo so najprej potopili v Ganges, da se simbolično očisti. Nato so ga položili na pripravljeno grmado iz lesa. Najstarejši sin pokojnika – z obrito glavo in oblečen v belo – je večkrat obhodil grmado. To je starodavni ritual slovesa. Mi smo stali nekoliko stran malo višje in opazovali. Tiho. Ko je prišel trenutek, je prižgal ogenj. Plameni so počasi zajeli les, dim se je dvigal proti nebu, rečna voda pa je tekla naprej, kot da se nič ne dogaja. Težko je opisati občutek. Ni bilo groze. Ni bilo panike. Bila je neka čudna mirnost. Kot da tukaj življenje in smrt obstajata drug ob drugem, brez skrivanja. In takrat razumeš, zakaj pravijo, da je Varanasi mesto, kjer se življenje konča – in duša začne svojo novo pot.

Kot da pred nami ne bi zakurili človeka, smo se odpravili nazaj po isti poti. Pogovarjali smo se, kot da je bil ta obred nekaj čisto normalnega, očitno se po dveh tednih v Indiji res navadiš že na čisto vse. Mogoče pa je k temu pripomoglo tudi dojemanje in sprejemanje domačinov, saj se mi zdi, da je ritual smrti in celo sama smrt za njih del vsakdanjega življenja in priložnost za začetek novega, v kar verjamem tudi sama.

Kosilo smo si privoščili kar v bližnji restavraciji, obvezno pomfri in pa indijsko hrano, ki je bila po naročilu nepekoče, spet skrajno pekoča. Mene je vsaj prečistilo, saj mi je začelo dobesedno kapljati z nosu in iz nosu.

Vrnili smo se v apartmaje, nekatere punce pa smo imele še malo energije in smo se sprehodile do bližnjega mesta v homeopatsko lekarno. Ker ni bilo nobenega za pultom, je na pomoč priskočil sosed iz sosednje trgovinice. Seveda, ker je to čisto normalno, da prodajalec metel svetuje v lekarni.

Naredile smo še par postankov, nakupile se par zdravil in začimb ter se vrnile v apartma na našo zadnjo skupno večerjo. Pol skupine nas jutri namreč že zapušča…