NAROČI SE NA OBVEŠČANJE

Vpiši svoj mail in bodi na tekočem z novimi objavami na mojem blogu!

Paradise cave in Phang Nha Cave

Zjutraj je budilka zvonila že pred sedmo in komaj sva se zvlekli iz postelje… Ampak polni pričakovanj na turo po najlepših jamah Azije sva se kar hitro zbrihtali! Kljub temu, da sva s Petro pogruntali, da spiva skoraj toliko ali še malo manj kot na maturancu, se kar dobro drživa!

Dan sva začeli hitro in organizirano… Bi vrjeli, če vam povem, da sva v 20-ih minutah pojedli božanski zajtrk (končno tropsko sadje!), rezervirali 2 nočitvi v hotelu za naslednje noči, rezervirali spalni bus, skenslali eno noč v hotelu ter se dogovorili za dnevno turo Paradise&Phang Nha Cave? No, vse to v samo 20-ih minutah.

Točno 7.50 nas je pred hotelom pobral kombi in odpeljali smo se v notranjost Vietnama, v nacionalni park Phong Nha-Ke Bang, ki slovi po najlepših in najdaljših jamah ter čudoviti pokrajini poraščeni z džunglo.

Po 2h urah smo prispeli… Vožnja je minila hitro, saj nobeden ni mogel umakniti pogleda čudovitih razgledov na riževa polja, simpatične vietnamske klobučke, rastje, barakice, prikupne lokalne otroke in govedo, ki predstavlja večino prometa na cesti.

Nacionali park je bil osupljiv. Vožnja skozi pa zavita, strma in tresoča. Vendar so razgledi na poraščene gore z džunglo odtehtali vse!

Naša prva postojanka je bila Paradise cave (Nebeška jama!)… Kombi nas je odložil na parkirišču, od koder smo se naprej do vhoda jame zapeljali z “buggy-ji”, majhnimi odprtimi električnimi vlakci. Tej so nas zapeljali na vznožje hriba, na katerega smo morali “splezati”, da bi prišli do vhoda jame.

Ko sem vstopila pa… Jama je bila nebeška! Kilometer po katerem smo se sprehodili je bil tako raznolik, vse je izgledalo tako mogočno in veličastno. Ko sem mislila, da sem videla že najlepši stalaktit ali stalagmit ali stalagmat (kapniki), sem za naslednjem ovikom zagledala še bolj čudovite skulpture, ki jih je ustvarila narava. Slike spodaj povejo več kot tisoč besed, ravno toliko kot sem naredila posnetkov!?

Paradise cave je odkril domačin leta 2005, za turiste je odprta od leta 2010 in sicer samo 6km od celih odkritih 31,4km jame. To je najdaljša jama v celotni Aziji. In tudi najlepša, pravzaprav nebeška kot samo ime že pove. Seveda spada pod UNESCO dediščino. Iz jame smo se spustili nazaj v dolino po 300-ih stopnicah in se napokali v kombi.

Odpeljal nas je v restavraciji poleg pristanišča, kjer smo imeli kosilo. Edina veganka seveda, dobila pa sem največjo možno pojedino! Tofu in zelenjava v omaki, juha iz tofuja in zelenjave, kuhana zelenjava in zelenjavni vietnamski zvitki (zelenjava ovita v rižev papir) in banana. Mnjammmi!

Po kosilu nas je 13.50 že čakal modri plehnati čolniček, da nas popelje v notranjost Phang Nha cave. Vkrcali smo se in peljali 20min po reki Son da vhoda v jamo. Tudi ta jama je zaščitena pod UNESCO-m. V dolžino meri 7,73km, vendar je za turiste odprte le 1,5km.

Občutek, ko smo zapeljali skozi vhod v jamo je bil nepopisen. Takšnega naravnega čuda še nisem videla in vse te oblike kapnikov povezane z vodo… Noro lepo! Več si poglejte na slikah, saj sem jih naredila vsaj 200.? Sem si pa definitvno predstavljala sebe kako plavam po odsevajoči se reki v stilu Plave lagune.

Ko smo obpluli cel 1 kilometer in pol jame, smo se še izkrcali in se sprehodili okrog, vse dokler nismo prišli po drugi strani do izhoda! Čudežu narave se nisem mogla načuditi.

V zalivu smo se zopet vkrcali in odpluli nazaj v pristanišče. Pluli smo mimo čolnov z domačini ter mimo njihovih hiš na obrežju, ki so septembra in oktobra poplavljene čez streho in se morajo preseliti višje na pobočje gore. Ko se voda umakne, se po parih dneh znova naselijo v svoje dolge in visoke hiške. Za preživetje gojijo riž, obdelujejo polja in se ukvarjajo s farmami. Poleg riža jim življenje rešuje tudi pridelava bombaža, arašidov in lubenic… Na tem delu je 99% ljudi kristjanov, zato smo nemalokrat med vožnjo  opazili cerkve in pokopališča.

Pa dovolj o revnem in skromnem življenju te dežele, ki me vsak dan znova očara in nauči veliko novega! Ko smo se prispeli do končne postaje, smo se s kombijem odpeljali nazaj in tako se je naša tura zaključila.

V hotelu sva se osvežili, spili nujno potrebno kavico in se odpravili v market po prigrizke. Ker je Dong Hoi prelepo (predvsem pa urejeno!) in mirno mestece, sva se odpravili še na sprehod ob obali do bližnjega marketa. Kupili sva liči, saj sva se “zdilali” za dobro ceno. Potem pa na poti še mango. Podkrepili sva se za na dolgo pot proti Nihn Binh-u.

Na spalni bus sva čakali do 21.45, ko je končno zapeljal pred hotel. Totalno zabit, orošen in smrdljiv! Na busu sta bila še točno dva prostora za naju in jaz sem pristala med 4-imi prepotenimi angležinjami. Povedali so mi, da je crknila klima. Res super! To je bila res dolgaaaaa 8-urna vožnja… Malo sem vmes dremala, večino časa pa sem iskala udoben položaj… Ko pa sem končno malo zaspala, pa: “Nihn Binh, Nihn Binh!” Na hitro sva se morali spokati iz busa na ulico, ob 5h zjutraj.

Ker je bilo večinima vse zaprto, sva na srečo ujeli taksi, ki naju je odpeljal 20km iz centra na podeželje v čudoviti Nihn Binh Family homestay. Kljub temu, da sva imeli sobo rezervirano šele za jutrišnjo noč, naju je prijazni lastnik Scott pospremil v sobo, da si še malo odpočijeva.

Ne moram vam povedat kako je pasal tale tuš in čiste sveže rjuhe!! Zdaj pa zakinkat za dobro urco, potem pa spet akcija. Komaj čakam.? Noooč!

 

 

 

 

Leave a Reply

Follow

Get the latest posts delivered to your mailbox:

%d bloggers like this: