Okej, pa je napočil naš zadnji skupni dan in trenutek, ko pišem zadnjo blog objavo v tem segmentu potovanja po Indiji. Moram reči, da imam ogromen cmok v grlu, ki ga še vedno ne morem izkašljati (kašljam namreč “kot norc” že od prvega dne v smogovskem Varanasiju) in se sprašujem, ali je to morda zato, ker mi je dejansko res hudo zaključiti to našo “indijansko” izkušnjo.

Na naš zadnji skupni dan smo se zbudili v Varanasiju, pojedli zajtrk, se spakirali in se odpeljali do letališča. Čakal nas je namreč notranji let do Delhija. Na letališču smo se poslovili od našega šoferja Mr. Singha (našega šoferja z lastnostmi medvedka, tako posrečen, da mu nič ne moreš zameriti), ki je že imel rosne oči, ko se je poslovil od vsakega od nas. Takrat smo šele dojeli, da je to res to. Počasi gremo proti koncu.

Imeli smo nekaj manjših zapletov s predmeti v oddani prtljagi, ampak smo hitro rešili in ugotovili, da so zaposleni zelo prijazni in ustrežljivi ter pripravljeni pomagati, če se pojavi kjerkoli kakšen problem. Tako je let do Delhija minil brez težav, prav tako je tudi pot do hotela potekala gladko.

Po prihodu v apartmaje smo pojedli in se odpravili v šoping center po zadnjih nakupih. Sama sem zavila v supermarket, kjer sem vzela nekaj prigrizkov za na pot. Na izhodu sva z Uršo opazili indijca, ki je izdeloval poslikave s kano po dlaneh in se takoj odločile za poslikavo, saj je bila cena res ugodna, rupije pa je bilo potrebno zapraviti. Najtežji del je bil sedeti pri miru eno uro, in potem še eno dodatno uro za sušenje. Ampak rezultat je čudovita umetnina. Kana ostane na rokah od 10-15 dni, zna pa se poznati tudi do 20. 

Zvečer smo se poslovili od polovice skupine, saj so (srečkoti) leteli v Ljubljano, nas pa je čakal let šele drug dan v Benetke. Nismo se poslavljali z adijo, ampak z na svidenje, saj verjamem, da se kmalu spet srečamo.

Ker vas s potjo ne bom dolgočasila, bom ob tej priložnosti raje napisala še nekaj o mojih…

Sopotnikih

Tale del pišem že od tretjega dne našega skupnega potovanja in mislim, da je danes čas, da končno vsaj malo spoznate moje sopotnike, ki vsak dan zjutraj pridno berejo moj blog, mi pomagajo zbrati fotke na kup in so definitivno glavno akterji v večini zgodb, ki jih napišem tukaj. Poleg vsega so pa vsi izjemno dobra družba, vsak izmed njih mi je v teh dveh tednih res prirastel k srcu in zaradi vsakega posameznika, je bila ta nora izkušnja v Indiji še bolj nora in nepozabna. Hvala iz srca.

Glavni, the boss ali čača je Metod, svetovni popotnik, ki je sploh zadolžen, da smo vsi skupaj tukaj v Indiji, organizator in naš skrbnik, kuhar, vodič, voznik… Ni da ni, multipraktik na kubik.

Za vsakih uspešnim moškim vedno stoji ženska, njegova desna roka Marina aka čači, ki je krasna pripovedovalka/bralka “zgodb”, ki jih poslušamo v kombiju. Zaradi nje so indijske legende dobile barvo, obliko in se mi bodo definitivno vtisnile tako globoko v spomin, da jih ne bom nikoli pozabila.

Ladi, moja ljuba sodnica, ki ljubi svoj poklic, saj to gorečnost opazimo še danes, ko je že v penziji. Naša koketka, ki ima v svoji torbi čisto vse, kar potrebuješ in ti srce poželi. Pripravljena na vsako grozovito ali strahotno situacijo! Oseba, ki me je res naučila veliko… in jaz njo, vsaj upam. 

Janko, naš tehnik za vse. Če imamo kakšno težavo z bojlerjem ali popravilom česa drugega, vedno priskoči na pomoč. Poznavalec dobrega viskija, tudi to bi lahko rekla in vrhunski letnik (1965, letnik mojih staršev).

Danica, krasna oseba – popotnica, ki ji jezik ne pomeni nobene prepreke. Všeč mi je pri njej, ker jo res vse zelo zanima, tako da je zelo dobra poslušalka in tudi pripovedovalka zgodb, ki jih je preživela. Oseba z veliko energije. Sama sem npr. na kombiju ves čas spala, nje nisem ujela pri dremežu niti enkrat.

Stanka. Sopotnica, ki si jo lahko le želiš… Sploh v primeru, da kaj zboliš. Res je strokovnjakinja na področju farmacije in je zadolžena za to, da bomo mi vsi privlekli domov ogromno kvalitetnih zdravil.

Silvo. Včasih mojster fotografskih portrtetov ljudi, včasih pa kamna. Veliko slik je za moj blog prav njegovih. Specialist za kamnine, ki ga je res užitek poslušati, ko govori o svojem delu.

Marjana. Zase pravi, da je vrečkarka, ampak jaz občudujem vso to njeno organizacijo pakiranja in spravljanja v nahrbtnik – od suhega sadja do brinjevčka. Je pa tudi zelo topla oseba, ki ima na stotine zgodb s svojih potovanj in hikingov s celega sveta. Užitek jo je bilo poslušati.

Urša. Moja šefica ter krasna sodelavka v službi. In top prijateljica na potovanju. Najine energjje se kar ujamejo, saj nobena od naju ne more biti preveč dolgo pri miru in na enem mestu. Brez nje bi bilo to potovanje definitivno malo prazno in tiho, kar pa pomeni veliko manj zanimivih zgodb za vnuke. In za na blog. Tako, da lahko ste hvaležni, tako kot jaz, da je potovala z nami. 

Matjaž. Uršin mož in lahko bi rekli “mišica” tega potovanja. Koliko kovčkov in nahrbtnikov je prenesel – to se ne da prešteti, in nam puncam res olajšal delo. Poleg tega pa je še krasen sogovornik, ko me je želel podučiti karkoli o politiki in razmerah v svetu. 

Jagoda. Moja druga sodelavka, katero res občudujem. Prvič na potovanju in to v Indiji. Kljub vsemu se je odlično držala in sprejemala to “drugačnost” z odprtim srcom. Njena nežna in mila energija je lepo zaokroževala celoten mozaik različnih karakterjev in res sem hvaležna, da je bila povrh vsega še moja cimra.

Telih 11 indijancev + moja mala malenkost in skreirali smo res super vzdušje, trdne vezi in za vas, moji dragi bralci, ogromno zgodb, ki ste jih lahko zadnje dva tedna brali. Hvala vsakemu sopotniku posebaj – za energijo, pomoč, fotografije, flajštre, praške, tablete, sponke, lepe besede, pogovore, smeh, rumček, brinovc, piškote, oreščke, sadje, robčke, nogavice, objeme… Predvsem pa zgodbe, ki jih zagotovo ne bom nikoli pozabila. Hvala iz srca.