NAROČI SE NA OBVEŠČANJE

Vpiši svoj mail in bodi na tekočem z novimi objavami na mojem blogu!

Lake Navaisha

Jamboo!

Noč je bila kratka, saj smo celo noč poslušali dretje hijen… Nas pa je čakalo še zadnjih par jutranjih ur v parku, zato smo vstali pred 6. uro zjutraj in se odpravili raziskovat.

Park Masai Mara je zaščiten, zato se živali tam ne sme loviti. Ni ograjen z ograjo, kot bi pričakovali… Zato živali pridejo velikokrat plenit tudi v vasi, ker so krave in ovce lažja tarča kot hitre gazele. Vsako leto julija pridejo živali v Masai Maro in konec septembra množično migrirajo nazaj v sosednji park Serengeti, ki je kar 3x večji. Preseli se jih približno 2 milijona, kar je tudi največja turistična atrakcija v Keniji tisti čas. Njegova nadmorska višina se giblje od 1500-2170m.

Jutro je bilo sveže in mi smo prvi zapeljali skozi vrata v park. Ni trajalo dolgo, preden smo opazili prve gazele, topije, antilope, impale, gnuje in zebre, ki so se mirno pasle na savani.

Prišli smo do vrha hriba in opazovali sončni vzhod. Take tople barve lahko vidiš le v Afriki!

Peljali smo se naprej mimo več stotih lobanj in okostij živali, ki so bile žrtve velikih plenilcev… Opazili smo tudi šakale, ki so nam prečkali pot, vendar jim vodič ni posvečal pozornosti. Dozdevalo se mi je, da imajo na splošno veliko raje divje svije (Pumba iz risanke Levji kralj), kot pa hijene in šakale, ki pospravljajo ostanke za levi, gepardi in leopardi.

Danes smo bili velik srečkoti! V par urni vožnji smo opazili več krdel z levinjami in mladiči… Vsi so imeli napete trebuščke, kar pomeni da so že imeli jutranjo pojedino. Mi pa smo jo zamudii! Našli smo tudi velikega mladega leva, ki je spal v grmovju.

Jutranji hlad je počasi popustil, mi pa smo se vrnili v kamp na zajtrk. Po zajtrku smo spakirali, zapustili naš šotorček in se zopet namestili v naš drugi dom – kombi.

3-urna poskokajoča in tresoča vožnja ni bila ravno prijetna, je bila pa vsekakor zanimiva. Ljudje, domače in divje živali ob poti so nam delale družbo, vse dokler nismo zavili na asfaltirano cesto.

Ustavili smo se v Naroku na kosilu in se poslovili z ostalimi, ki so tu zaključili s safarijem. Midva in Angleža srednjih let pa smo se z vodičem Johnom odpeljali do jezera Navaisha.

Tu smo imeli organiziran izlet z ladjico po jezeru, ki je zaradi padavin močno naraslo. Videl smo več vrst posebnih ptic, ribiče, ki so hodili po vodi in le nekaj deset metrov stran podvodne konje, ki so kukali iz vode. Naš “kapitan” nam je povedal, da so hipoti najnevarnejše živali, saj ubijejo največ ljudi v Afriki. Na samem jezeru Navaisha napadejo vsaj 3 ribiče na leto… Občutek, ko smo se jim približali ni bil ravno sproščujoč. Čim so ogromne oči izginile pod vodo, smo z napetimi očki spremljaji premikanje in trzljaje v vodi. Naj bi se dostikrat “poigrali” tudi s čolni, tako da jih prevrnejo, pregriznejo ali se zaletijo…

Naredili smo cel krog po jezeru, vse do privatnega otoka, kjer je sam lastnik naselil zebre in žirafe. Sprehod po otoku dobro zaračunava in je seveda milijonar.

Vrnili smo se na kopno (kamor dostikrat zaidejo tudi podvodni konji) in se poslovili od prijaznih domačinov. John je že čakal na nas, da nas odpelje v hotel v mesto Nakuru.

Ko včasih med vožnjo gledam skozi okno, se mi zdi kot da sem na drugem planetu… Povsod rjava zemlja in s prahom pokrite male plehaste kockaste hiše, pobarvane z živimi barvami. Pred hišo dvorišče z rjavo zemljo in smetmi. Z umazanijo prekriti ljudje, ki samo sedijo in zrejo pred sabo.

Ko smo prispeli v Nakuru, sem se vsakič, ko se je avto ustavil, zdrznila. V samem mestu namreč nismo videli niti enega belca, sami domačini, ki so prav očitno buljili v nas, ker smo “beli”. Ne predstavljam si, da bi stopila tu dol z avtobusa in šla v lov na hotel, kot sva sprva z Juretom nameravala. Včasih sem hvaležna za kanček njegove pretirane pazljivosti. 🙂

Prišli smo v hotel Grand Palace, ki je bil res kot ena palača. Seveda, na afriški način. Smo imeli pa vsak wi-fi in toplo vodo, kar je bila cela minila po treh dneh.

Šli smo na večerjo in se zadržali ob pivu in izmenjavanju zgodb skoraj do polnoči. Do jutri!

Leave a Reply

Follow

Get the latest posts delivered to your mailbox:

%d bloggers like this: