NAROČI SE NA OBVEŠČANJE

Vpiši svoj mail in bodi na tekočem z novimi objavami na mojem blogu!

Abu Dhabi in Ferrari World

En vroč pozdravček iz Abu Dhabija!

 

Kot po navadi in po tedenski rutini sva začela dan. Mislim, da bi se lahko navadila na jutranji fitnes in potem plavanje v bazenu… To bom res pogrešala, ko zapustiva najin fensi hotel. 🙂

Jutro je bilo malce “napeto”! Pred dvemi dnevi sva na dubajskih kuponkotih našla ogled mesta Abu Dhabi in obisk norega Ferrari Worlda – zabaviščnega parka z najhitrejšim vlakom smrti!! Jeeej. Oba sva bila takoj za stvar (medtem, ko Jure še vedno tuhta ali bo vstopil na ta vlakec ali ne😛)! Poklicala sva in prijazna agentka Ruby nama je rezervirala izlet- brez da bi kupila prek spleta kupone. Nekdo iz agencije naj bi tisti večer preprosto prišel po denar za izlet (in ker to ni tako malo denarja sva bila precej skeptična!)… Vendar te osebe po denar ni bilo, včeraj pa je bil petek (kar je v Dubaju kot pri nas nedelja – dan, ko je večina stvari zaprtih), torej je stvar postala precej neugodna… Torej dejansko do danes zjutraj nisva vedela ali greva ali ne. Jure jih je danes klical ob 9h in seveda se ni nihče javil. Ker naj bi bil odhod ob 9.30, sva se hitro spakirala in šla proti zbirni točki… Na najino srečo je Jure vmes dobil Ruby na telefon, ki se je spomnila (a si pozabila al kaaj hjaaao ženska?!) in nama potrdila udeležbo ter plačilo vozniku kombija. Na zbirališče sva prišla nekaj minut pred odhodom, Jure je skočil še v trgovino po zajtrk in vode, jaz pa sem medtem zunaj čekirala za kakršen koli znak, ki bi pomenil, da res greva! Opazila sem družino s kuponom v roki in vprašala in izkazalo se je, da so namenjeni prav na ta izlet z isto agencijo! Kakšna sreča.

Izkazalo se je, da so prav prijetni filipinci, ki so v Dubaju na obisku pri sestri. Pogovor je stekel, dobro smo se spoznali in čez dan tudi spoprijateljili. (Jaz pa že načrtujem poletno potovanje na Filipine 😛 Juheeej!) No kmalu je prišel agent, kmalu za njim še kombi in par minut za tem smo že drveli po avtocesti od Dubaja do Abu Dhabija – prbl. 180km ravne, široke avtoceste brez znakov, predpisov in radarjev! Zdaj vem kje se vsi tejle Ferrariji in Masseratiji izživljajo! 🙂

Po dveh urah vožnje smo prispeli v Abu Dhabi. Eno izmed osmih delcev Združenih Arabskih Emiratov… Mesto je precej bolj umirjeno kot Dubaj. Pa tudi precej bolj nizko, saj ni tako visokih stavb.

Najprej smo obiskali galerijo Hilton,  kjer smo si ogledali predmete, ki se nahajajo v mošeji iz dragocenega marmorja, pohištvo iz kameljih kosti (ja kosti grozno ane!) in na koncu še preproge tkane iz zlata, v katero so všiti dragoceni kamni kot so rubin, oniks, safir… Te preproge izdelujejo ženske za svojo družino 11 mesecev, 2 uri na dan. Žal ni bilo dovoljeno fotografirati, ampak sem vseeno na skrivaj pritisnila eno fotko teh preprog… Katere nam je seveda na koncu želel prodati za več tisoč evrov, da jo obesimo v hišo. Ker nimava ne enega, ne drugega, sva se odločila, da to prihraniva za naslednjič! 😛

Najprej smo obiskali galerijo Hilton,  kjer smo si ogledali predmete, ki se nahajajo v mošeji iz dragocenega marmorja, pohištvo iz kameljih kosti (ja kosti grozno ane!) in na koncu še preproge tkane iz zlata, v katero so všiti dragoceni kamni kot so rubin, oniks, safir… Te preproge izdelujejo ženske za svojo družino 11 mesecev, 2 uri na dan. Žal ni bilo dovoljeno fotografirati, ampak sem vseeno na skrivaj pritisnila eno fotko teh preprog… Katere nam je seveda na koncu želel prodati za več tisoč evrov, da jo obesimo v hišo. Ker nimava ne enega, ne drugega, sva se odločila, da to prihraniva za naslednjič! 😛

Naslednja postojanka je bila Velika mošeja iz belega marmorja. Osupljiva stavba z zelo strogimi zahtevami. Za Jureta sva bila že od začetka skeptična ali mu bo dovoljeno vstopiti, zaradi kratkih hlač. Jaz seveda, praktična kot sem, sem oblekla dolgo krilo in imela sabo ruto. Vendar žal ni bilo dovolj, imeti moraš dolge rokave! Na srečo je imel vodič par rezerv v prtljažniku, dal mi je neko črno haljo, katero sem navlekla nase ter  še svojo ruto na glavo. Tako sem se prelevila v muslimanko za par ur in moram priznati, da ni bilo prijetno. Pod ruto mi je teklo od las od vročine in črna halja je samo še bolj pripomogla k temu. Zgorela sem! Jure je seveda prišel notri tako, da je svoje kratke hlače potegnil malo čez kolena – hiphop stil! 🙂 4 osebe iz naše skupine niso spustili notri in tudi pri meni je šlo za las, ker je gosod varnostnik opazil, da ima moja kikla razporek do kolen! In tako sem se mogla še bolj zaviti v nevem kolikokrat že prešvicano in ponošeno črno haljo, da se ne bi slučajno videlo kaj kože. No in tako smo vstopili v najbolj čudovito, mogočno, bleščeče belo mošejo… Naj slike povedo več!


Po ogledu mošeje sem komaj čakala, da pridemo do kombija, da se odvijem iz vseh plasti cunj na sebi. Lažje sem zadihala!

Zapeljali smo se čez mesto Abu Dhabi in poslikali palačo, Eithad stavbe, marino… Nato smo se zapeljali na kosilo. Naš vodič je precenil, da bo kosilo v Ferrari worldu dražje, zato smo se ustavili v neki vasi ob morju v neli fensi gostilni. O ceni se ne bi pogovarjali, recimo da smo pogruntali, da je imel on verjetno zastonj kosilo, ker nas je pripeljal tja! Barabe! Ampak Jure pravi, da se je splačalo ter da tako dobro še ni jedel. Na meniju pa je bila arabska hrana. Jaz sem spet zaduhala kari, ampak je bilo okej!

 

Po kosilcu pa še malo vožnje In prispeli smo v največjo atrakcijo tega dne – Ferrari World. Brez besed sva ostala ob pogledu na vse stvari tam notri, naj naštejem le nekaj od njih: karting, stimulatorji formule, letenja, razni izobraževalni programi o Ferrariju, razstavljeni modeli in pa seveda najhitrejši vlakec smrti v 4s potegne 250km/h. Temu pa so nedavno dodali še rollercoaster z največjim lupingom na svetu!! Ja raj zame, Jure se je malce tresel, potem pa pogumno prestal raketno vožnjo z najhitrejšo Formulo Rosso! Občutkov se ne da opisati z besedami, slik od tam gor tudi nimava, je pa bilo nepoznabno in zastrašujoče in dih jemajoče! Šla sva na sve “tahude” stimulatorje, Jure je še zamenjal gume in žal zgubil tekmo s Saudijem (moškim iz Savdske Arabije), ampak po krivici, ker so bile neke tehnične težave. Jure me je tudi vljudno pospremil na največji luping, bilo je huh um zelo adrenalinsko!! Če povem po resnici, sem v trenutku ko so me pripeli, želela ven! Zakaj? Prvič zato, ker sem dobila najhujši možen sedež na strani, brez tal, cela sem visela v zraku… Drugič pa zato, ker me niso pripeli čez trup, samo čez pas! Ni se mi zdelo totalno varno, ampak kar je bilo je bilo! Naj samo rečem, da kaj takega še nisem doživela!!! 🙂


Žal je ura prehitro naznanila čas odhoda, odpravili smo se domov s polno novimi dogodivščinami v žepu in novih občutkov, predvsem adrenalinskih!

Tako nas je čakala še vožnja do Dubaja, sprehod do hotela, nakup spominkov na poti domov in lahko noč!

Danes nisem ravno dobre volje… Ja vem, vsega lepega je enkrat konec in vsako potovanje se hitro konča! Ampak tale teden je minil kot bi mignil! 😔

Včeraj sem šla zelo pozno spat okrog polnoči, zato me je zjutraj morala zbuditi budilka. Res sem želela še zadnjič izkoristiti fitnes in bazen. 🙂 Kar stežka sem vstala, se obula v teniske in še zadnjič pozdravila receptorja, s katerim sva se do zdaj že dobro spoprijateljila. Od utrujenosti sem dremala na orbitreku, ampak poležavanje ob bazenu na jutranjem sončku me je napolnilo z energijo. Malo pred 9.uro sem šibala na zajtrk, pakiranje in nato na žalost odhod. Odjavila sva se iz hotela in odšla na metro postajo, od koder sva se z vlakom odpeljala do terminala, kjer sva letela.

Do Dohe sva imela miren 1-urni let, tam sva presedla in nadaljevala proti Zagrebu, kjer je bil let bolj živahna. Hrana je bila (čedalje bolj) “švoh”, tako da sem ostala kar lačna.

Po ene štirih dobrih filmih smo pristali v Zagrebu. Vreme nikakvo. Dež, mraz in megla. Oh, kako to sovražim. Če bi lahko, bi se takoj preslikala nazaj…

Na Burj Khalifo, v puščave, na mivkaste plaže in ob visoke stolpnice, pod premočne klime in pod vroče sonce, na nore vlakce smrti in v umirjeno, tiho, veličastno mošejo, ob Burj al Arab… Toliko vsega sva videla, doživela v enem tednu, da nič čudnega, če je teden tako hitro minil! 🙂

Razpakirala sva kufre, pospravila pasuše v predal (vendar ne globoko spodaj), kjer nestrpno čakajo na nove “štemple”… 😛 Jure spi, jaz pa že brskam za novimi letalskimi kartami in norimi destinacijami, ki naju še čakajo, da jih obiščeva! (morda Filipini?) Do takrat pa… Na svidenje do naslednjič!

Leave a Reply

Follow

Get the latest posts delivered to your mailbox:

%d bloggers like this: