NAROČI SE NA OBVEŠČANJE

Vpiši svoj mail in bodi na tekočem z novimi objavami na mojem blogu!

Amani Tiwi

Jambo.

Prišel je dan, ko sva zapustila najin italijanski resort Lily Palm v Watamuju in se odpravila na pot proti plaži Tiwi, še južneje od Mombase.

Čeprav bi Juretu veliko bolj ugajal taksi, sva oba sklenila, da so čisto preveč oderuški… In tako sva se poskusila znajti sama. Na 5-urnem potovanju do Tiwija sva na razdalji 130km zamenjala kar 6 prevoznih sredstev!

Kasim se je že včeraj ponudil, da naju pospremi do Malindija, od koder bi vzela ekspresni bus do Mombase.

 

In tako smo šli. Takoj po tem, ko sva pozajtrkovala in spakirala, smo odrinili. Najprej z matatujem (velik kombi v katerega natlačijo 2x več ljudi, kot jih premore) za male “pare”. Tam smo presedli na tuk-tuk in se v največji vročini naslikali na avtobusni postaji, kjer je bil velik direndaj. Vsi so nekaj vpili ali prodajali. Kasim se je dogovoril z najinim šoferjem (prvi Kenijec, ki ni znal niti besedice angleško), da naju odloži v Mombasi in naju usmeri naprej.

 

In smo šli. Jaz na mini ozkem sedežu zraven šoferja, ki je bil tako visok, da sem skoraj zadevala z glavo v strop kombija. Jure zraven mene na levi, mu je vsaj celo pot prijetno pihljalo. Pot je bila neskončno dolga, promet pa neznosen. Peljali smo se sicer po “avtocesti”, vendar več kot dva pasova za obe smeri ni premogla. Pot pa je bila namenjena avtom, tuk-tukom, matatujem, motorjem, tovornjakom, kravam, kozam, šolarjem in vse drugim domačinom peš ali s prevoznim sredstvom.

 

Končno smo prispeli v mesto Mombasa. Na prvi pogled veliko bolj umazano kot Nairobi… Turistov med vožnjo po mestu nisva opazila. Prispeli smo na postajo, kjer so naju že obkolili tuk-tukarji. Najin šofer je, kot je obljubil, razložil vse potrebne informacije tuk-tuku, s katerem sva se odpeljala do trajekta. Mombasa je miljonsko mesto, ki je ubistvu otoček sredi celine. Most do mesta je narejen in promet po njem normalno poteka (trobljenje na kubik in vrivanje/izrivanje vozil s ceste). Če pa želiš priti iz mesta, moraš na trajekt, ki te zapelje na drugo stran celine, natačneje na južno obalo.

Torej, naj vam poskusim točno razložiti, kako je izgledala najina izkušnja s trajektom. Dva zgubljena turista pusti tuk-tuk na cesti in naju usmeri proti pristanišču. Okrog naju več sto domačinov, in niti enega turista. Šli smo mimo pregrad do vrat, kjer je že čakala ogromna gruča domačinov. In niti enega turista. Trajekt je že bil zasidran v pristanišču, avtomobili so se že vkrcali, čakali so samo še množico na dveh nogah. Vroče je bilo kot v savni, z naju je kapljalo, da sva bila že čisto premočena. Poleg tega pa je bil skrajno neprijeten občutek, saj so vsi buljili v naju, saj sva bila edina belca in edina turista med njimi! Torbico sem stisnila še bolj k sebi, prijela sem Juretov nahrbtnik pred sabo in dala oči na peclje. Hotela sem pofotkati to situacijo, vendar priznam, da si nisem upala premakniti, kaj šele, da bi odprla torbico. Kar naenkrat so se vrata odprla in 500 domačinov+2 prestrašena belčka smo se usuli skozi vrata. Prerivali so naju sem in tja, da sem komaj lovila sapo. Najboljši prizor dneva: Ko se vsi domačini (zraven seveda tudi midva – bela z ogromnimi rdečimi nahrbtniki) usujejo skozi vrata, na cesti čakajo avtobusi, avti in kombiji na naslednji trajekt. Vsi turisti so bili prilimani na stekla s fotoaparati in kamerami in so snemali ta prizor velike migracije!! Ob pogledu na njih me je še bolj stisnilo, zraven pa seveda prileti še Juretov komentar: “Aha vidiš, tu so turisti!! Midva bebca pa peš in sama na trajekt! A sem ti rekel!”

Od takrat naprej sem želela samo, da vožnja čimprej mine. Biti stisnjena med pol tisočimi lokalci na vročem soncu in seveda v središču pozornosti, ni bilo prav prijetno…

Na srečo je vožnja trajala malo več kot 10 minut, vendar potrebno se je bilo še prebiti s trajekta… Pa je kar nekako šlo. Zrinjena med množico in med avtomobili sva olajšana stopila na trdna tla… “Kje je matatu? Kje je matatu?” sva vpila med sabo, v upanju da ga čimprej zagledava in se posedeva v “varno” vozilo.

Šla sva za množico in kmalu sva jih zagledala… Več deset matatujev in zraven voznikov, ki so vpili in vabili ljudi. Vkrcala sva se na prvega, plačala 2$ in se natlačena oddahnila.

 

Zelo hitro smo prispeli v Tiwi od koder sva pot naprej nadaljevala z motorji. To je bila najboljša vožnja danes! 5 kilometrov makedamske ceste do najinega resorta Amani Tiwi Beach z vetrom v laseh.

Resort je osupljiv. In ogromeeen. Ima kar 3000 sob in ogromen bazenski kompleks. Po resortu se sprehajajo policaji in ne samo varnostniki. Ima zelo lepo varovano plažo s palmami, kamor “plažni dečki” nimajo dostopa. Bazenski kompleks ima plavajoči bar in druga dva manjša bara, kjer miksajo koktejle. Kaj pa je najboljša stvar v hotelu? Tu živijo tudi opice!

Za dobrodošlico sva imela kosilo kar na plaži v italijanski restavraciji (ker sva zamudila bife kosilo). Ugotovila sva, da je pivo dražje kot v Watamuju. Po kosilu pa sva se namestila v sobo in skočila v bazen.

 

Sledila je zelo okusna večerja in večerni program. (Za tiste, ki želite vedeti kaj je na mojem krožniku: večinom je indijska hrana, sem odkrila top indijskega chefa in njegov kotiček je zelooo okusen – masala, sladki krompir v omaki, vegi biriyani, sukuma, kuhana zelenjava, solata z ananasom in korenjem…). Napokala sva se do sitega in še čez. Jure je imel kar tri hodni meni glavnih jedi!

 

Nato sva se ob prijetni klavirski glasbi sproščala v hotelskem lokalčku in igrala tombolo. Mislim, da sva našla še en košček raja pod Soncem!

Leave a Reply

Follow

Get the latest posts delivered to your mailbox:

%d bloggers like this: