NAROČI SE NA OBVEŠČANJE

Vpiši svoj mail in bodi na tekočem z novimi objavami na mojem blogu!

Nairobi

Lep pozdrav iz Nairobija!

Po skoraj 24-ih urah odkar sva štartala iz zasnežene Ivančne Gorice sva končno prispela na cilj. V Nairobi, glavno mesto Kenije na 1795 nadmorske višine, ki ima kar 4 milijonov prebivalcev.

Meni je vožnja in sama pot minila kot bi mignil. Poleg tega, da mi je letenje velik užitek, sem bila polna pričakovanj in čisto navdušena nad najinim potovalnim načrtom tu v Keniji. Seveda sem tudi tokrat vse splanirala sama oz. z malo manjšo pomočjo moje boljše polovice. Manjšo pomočjo. 😛 Sva pa po njegovi zaslugi dobila kenijsko vizo za vstop v državo (na srečo!) tik preden sva odšla na pot, saj sem bila sama prepričana, da se jo tako kot v Tanzaniji kupi kar na pultu na letališču. V samem morju podatkov o vizi, sem očitno spregledala internetno prijavo in tako bi skoraj šla v Nairobi samo pogledat na uro.

Ideja za potovanje v Kenijo je bila seveda moja. Letalsko karto “neznana destinacija” sem dobila za rojstni dan že maja lani in brez razmišljanja sem takoj izbrala Bali (je med prvimi na mojem “bucket” listu). Vendar zaradi vremenskih razmer na Baliju februarja, sem se potem raje odločila za neko bolj vročo in predvsem sončno destinacijo. Prst na zemljevidu je pokazal Afriko, iskalnik letalskih kart pa mi je razkril Kenijo. Deželo safarijev in rajskih plaž. Sama sem se zaljubila na prvi pogled…

Juretova prva reakcija pa je seveda bila: “V Afriko pa me že ne boš vlekla!” “Tam je nevarno, zraven je Somalija, sploh veš kaj se tam dogaja?? Kaj spremljaš poročila??” Nato se je počasi začelo pregovarjanje in kompromisi, ki sem jih morala sprejeti, če sem želela obiskati izbrano destinacijo. O tem več kdaj drugič. 😛

Takoj po nakupu letalskih kart sem šla v lov za nočitev v hotelu Giraffe Manor. Za tiste, ki ne veste kakšen je ta hotel, prilagam sliko spodaj za predstavo.

Prvič, ko sem to zasledila ta hotel na Instagramu, sem si rekla da bo to enkrat moj dom, pa čeprav samo za eno noč. Nočitev je namreč nesramno draga, največji problem pa je, ker je vnaprej rezerviran že eno leto ali več… In ker je glavna sezona, sva seveda ostala praznih rok. Tako da Kenija, še vsaj enkrat te bom morala obiskati!

No, pa da ne zaidemo preveč. Sedaj spiva v nekem brezveznem apartmaju v centru Nairobija, brezveze. 😛 Kaj se nama je danes pripetilo?

Za začetek sva se izkrcala na letališču Jomo Kenyatta International Airport, ki me je bolj spominjal na neko tovarniško halo s parimi lesenimi pulti. Vse skupaj je po postanku na letališču v Dohi izgledalo skrajno revno. Pokazala sva vizi, dobila par štempiljk v najine potne liste, zmanjala nekaj dolarjev v šilinge in sva šla. Na lov za taksijem… Ali pa je taksi šel na lov za nama, saj nevem. 😛 Takoj so naju napadli, malo sem poizkusila svoje veščine pogajanja in že sva sedela v belem taksiju s starejšim voznikom.

 

Želala sva videti kar nekaj stvari, vendar splanirano kaj dosti nisva imela. Zato sva se sklenila prepustiti taksistu, da naju pelje po Nairobiju. Prvi vtis o mestu je bil popolnoma drugačen od pričakovanega. Pričakovala sva namreč kaotični vrvež ljudi in prometa v 4-milijonskem mestu. Vse je bilo tiho, mirno, prometa skoraj da na cesti ni bilo, razen kakšne pumbe, opice ali pa krave… Zanimivo. Najin šofer Danson nama je razložil, da je večina prebivalcev Nairobija katoličanov in zato so nedeljski dopoldnevi rezervirani za mašo.

Pot do najine prve postojanke David Sheldrick’s Elephant Orphanage je tako minila hitro in brez zapletov. Ob 11h so odprli vrata slonje sirotišnice in gruča turistov je obkolila “umazano polje”, kamor so male slonje sirotke prišle pit mleko po flaški. Vse te slone so rešili iz divjine, saj so ostali brez mamic zaradi plenilcev, naravnih katastrof ali ljudi, ki slone pobijajo zaradi slonovine. Medtem ko smo opazovali igrive slone, kako se valjajo, špricajo in prerivajo v blatu smo poslušali resnične zgodbe o slonih, ki so mi segle do srca.

Ko so nahranili vse mladičke, sva se odpravila nazaj do avta. Naslednja postaja je bila Giraffe Centre, center žiraf, ki se nahaja poleg prej omenjenega mojega sanjskega hotela. To je bilo eno samo veliko doživetje! Hranila sem žirafe, slinile so se mi po roki, pozirale smo fotografu (beri: Juretu), ena me je celo rahlo ugriznila in mi dala poljubčka na usta, zelo slinastega! 🙂 Kakšen dan!

Tu sva se zelo dolgo zadržala in prišel je čas, da poiščeva najin apartma, saj sva imela v dnevnem načrtu še obisk Juretovega sošolca. Šofer je takoj našel najino okrožje, še hitreje najino ulico, a ker imajo zelo slab sistem (brez hišnih številk!!), smo apartma iskali več kot pol ure na 300m dolgi ulici… Na koncu smo ga našli po večih klicih lastnice, preden nam je točno pojasnila pred katera vrata se moramo pripeljati. Načeloma naj bi stanovala v “varnem” okrožju, vendar so tu vse stavbe zavarovane z obzidjem in bodečo žico kot v kakšnem taborišču. Vsako obzidje ima varnostnika, ki te preveri od glave do pet in izpraša vse podatke o tebi predno vstopiš… Podnevi naj bi bilo varno, ko se stemni se belcim ne priporoča, da hodijo po ulicah. To si velja zapomniti!

Prijavila sva se v prijeten zaseben apartma sredi zasebnega stanovanja kenijske družine, odložila nahrbtnike, spakirala kopalke in se vrnila nazaj v taksi. Najin šofer se je odločil za čik pavzo, medtem ko je sunkovito obračal in razlagal, da je kadilec. Preden je Jure uspel zavpiti STOJ! smo že s sprednjim kljunom avta trčili ob ogromen steber. Neugodno. Model je kar dobro izsul avto in njegova volja je kljub pokajeni cigaretki padla iz 10 na 1… Kakšna smola!

V tišini, zaradi neprijetne situacije, naju je zapeljal do hotela Radisson Blue, kjer sva bila dogovorjena z Juretovim sošolcem. Ta naju je prijazno sprejel s simpatično družinico in naju povabil na nedeljski “brunch”. Spili smo par sangrij, pojedli več različnih specialitet iz bifeja in se posladkali s norimi slaščicami. Cel luksuz! Za piko na i prijetnega druženja smo skočili še na bazen, kjer smo zaključili dan v stilu.

Počasi smo postali utrujeni, poslovili smo se, midva pa sva se s hotelskim taksijem zapeljala do apartmaja. Čeprav bi veliko raje prespala v tem hotelu s petimi zvezdicami…🙂 Mogoče naslednjič.

Pred spanjem še dolgo pričakovan tuš in umivanje zob, nato pa postelja!

Jutri se namreč odpravljava na 4-dnevni safari in sva že čisto vzhičena! 🙂

Leave a Reply

Follow

Get the latest posts delivered to your mailbox:

%d bloggers like this: