NAROČI SE NA OBVEŠČANJE

Vpiši svoj mail in bodi na tekočem z novimi objavami na mojem blogu!

  • Home
  • /
  • potovanja
  • /
  • Muzej zgodovine vietnamskih žensk in Hoa Lo Prison

Muzej zgodovine vietnamskih žensk in Hoa Lo Prison

Sinčao!

Pozdravček iz najine zadnje destinacije preden odletiva domov – Ho Chi Minha. Ja spet sva tukaj in vročina ter sopara sta neznosni, vendar to sva komaj čakali.

Danes je bil spet en dan, ko bi lahko poležali malo dlje, vendar sama nisem mogla spati dlje kot do 6h… Počasi sva se zrihtali, napokali torbe (množina!) in odšli na bife zajtrk. Sama sem spet pojedla “goro” sadja! 😛

Po zajtrku sva spakirali, se odjavili iz hostla in najine torbe pustili na recepciji. In sva šli. Danes je bil dan za ekskurzije.🙂

Nedaleč od hotela, po 15 minutah hoje, sva prišli do Muzeja zgodovine žensk). Privlačna stavba že na zunaj, notri lepo vae organizirano v več tem in nadstropij… Sam muzej se je odprl leta 2008 in v njem najdemo zgodovino in dokaze o življenju žensk že pred vojno in med njo. Ogledovali sva si slike, dokumentarce, njihove pripomočke, oblačila, obrede… Spoznali sva drugo plat življenja žensk, ki na ulicah prodajajo sadje in rože ter ugotovili, da njihovo življenje sploh ni rožnato.

Uboga mala 40kg težka Vietnamka, mati dveh otrok živi v glavnem mestu, kjer služi med letom, ko ni sezone riža. Svoje otroke in družino obišče na vasi vsake dva tedna. Vstane ob 2h zjutaj in odhiti na trg po proizvode, ki jih nato prodaja na tržnici ali ulici od 7h zjutraj do 8h zvečer. Ko konča, sledi obrok hrane, tuš in spanje… Ta ženska, mati dveh otrok po dveh tednih domov prinese slabih 18€ svoji družini, to je ves njen zaslužek. Za preživetje vse, ločena od družine bi naredila vse, da jih spravi do kruha.

Moram reči, da sva se v tem muzeju velikokrat zamislili, kakšno srečo imamo, da smo rojeni na tako lepem in razvitem kraju in za kaj vse smo lahko hvaležni!

Kot da naju muzej žensk ni dovolj pretresel, sva par ulic stran zavili v Hoa Lo Prison, nekdanji zapor, ki so ga francoski kolonisti v Vietnamu uporabljali za politične zapornike. Kasneje ga je med vietnamsko vojnov uporabljal Severni Vietnam za vojna zapornike ZDA. Ameriški vojaki so ga imenovali Hilton Hotel. Del zapora je bil porušen 1990, kjer so postavili stolpnico, del pa se je ohranil še danes in služi kot muzej.

Ta zaporni muzej je bil eden izmed najhujših kar sem jih kdajkoli obiskala. Zelo nazorni posnetki, razstavni eksponati, dokumentarci… Prisežem, da sem imela celotni ogled kurjo polt! Prav lahko sem čutila grozo, bolečino, strah in ostale grozote, ki so še vedno ujete v črno pobarvane stene zapora. Črne zato, da so ujetniki čutili hlad in praznino, ki jih je še dodatno razžirala… Zaporniki so bili ujeti v male celice, v katerih ni bilo stranišča ali pa je bilo le vedro v katero so opravljali potrebo. Dovod zraka je bil onemogočen. Še slabše je bilo v celicah za 20 ljudi, v katerih se jih je gnetlo 100… Krutost ljudi res ne pozna meja.

Še bolj šokirani kot prej, sva zapustili zapor in se sprehodili do jezera, tam pa polno ljudi, ki so se na lep nedeljski dan družili in igrali na trgu, pili kavice ali pa samo sedeli na klopicah. Sproščeno vzdušje naju je pomirilo in zavili sva v malo lepšo restavracijo na nudle, itak.

Po kosilu se seveda prileže dobra vietnamska kavica in opazovanje prometa ter ljudi na ulicah.

Ura je seveda divjala naprej kot da je nora in tako sva ob 17h že čakali na avtobusni postaji s tremi backpacki, tremi ruzaki in eno potovalko, aja pa še z dvema torbicama!😛

Vožnja do letališča je minila hitro, saj sva na busu spoznali prijetno vietnamsko gospodično, ki je prišla iz glavnega mesta v Hanoi k svoji družini. Čisto po naključju smo ugotovile, da je tudi na istem letu ob isti uri za isto destinacijo. Podružili sva se, spoznali njihove navade, muhe in običaje ter seveda naredili še selfie na letališču. Če nama jutri uspe, jo zagotovo povabiva na kavico preden odletiva domov. 🙂

Let je bil miren, veliko bolj kot check in, kjer sva se tresle, da ne bi presegle kilažo prtljage.😛

Ho Chi Minh je bil ob pristanku vroč in soparen, tako kot zadnjič. Skočili sva na bus in že čisto zašvicali. Odložil naju je na postaji od koder sva se sprehodili do hostla. Prijavili sva se in odšli nekaj pojest.

Po križanju parih ulic, sva pristali na Benh Thanh marketu, kjer sva izbrali (napačno) mizo in stole… Pravzaprav kar napačno okolje za okusno in čisto večerjo. Če je bilo do zdaj vedno vse dobro in je šlo gladko, je bila danes večerja katastrofa. Da o higieni raje ne govorimo. Za začetek sva naročili spring rollse, a porcija je bila tako majhna, da sva morali naročiti še nudle. Najprej so mi prinesli jajčne, nato riževe ki so plavali v vodi in v njih sva našli vsaj 3 lase!

Lahko si mislite, da sva vse pustili. Medtem ko nama prijazni fant prinese brisačke za roke, ki sva jih seveda po taki umazaniji uporabili ter jih nama zaračuna. To je bila pa pikica na i. Malo sva “vzkipeli” , jim povedali svoje, plačali in odšli. Lačni in zgroženi, da se nama edina slaba stvar naredi na zadnji večer… Ampak tudi to mora biti! 😛

Še dobro, da sem imela v hostlu v nahrbtniku še malo ananasa, da bom zdaj lažje zaspala. Ura je 3, moram malo spat, ker naju jutri čaka zadnji razburljiv dan v Ho Chi Minh-u, do jutri na branje!

Leave a Reply

Follow

Get the latest posts delivered to your mailbox:

%d bloggers like this: