NAROČI SE NA OBVEŠČANJE

Vpiši svoj mail in bodi na tekočem z novimi objavami na mojem blogu!

Ho Chi Minh City

Pozdrav vsem iz soparnega, glasnega (sobo imava na glavni žurerski ulici) in divjega Ho Chi Minha.

Ura je 2.00 zjutraj (pri vas 6 ur nazaj) in jaz menjavam rjuhe! Ja prav ste prebrali, v enem bolj urejenem hotelu v okolici, s tremi zvezdicami, sva s Petro naleteli na umazane rjuhe… Takoj po še tako potrebnem tušu (po dveh dneh res paše) odgrnem prevleko in skoraj me je kap. Postelje po prejšnjih uporabnikih sploh niso preoblekli, packi packasti!

Po res dooolgem dnevu sva se ob neljubem dogodku samo nasmehnili, saj se je vse skupaj zdeli že kar neresnično. 🙂

Včeraj naju je na cedilu pustila moja prijateljica (danes se je miljonkrat opravičila, žal jo je premagal spanec po natrpanem stevardesinem urniku), potem sva se prekladali na sedežnah v neki kavarni in šele ob 5h zjutraj odkrili “sleeping lounge” (spalni prostor), kjer sva predremali še zadnjo urico, preden sva si privoščili zajtrk na letališču. Noč in čakanje na let je minilo hitro, saj je Abu Dhabi res moderno, udobno in živahno prvorazredno letališče.

Okrog 8.ure zjutraj sva se vkrcali na udoben Etihadov aeroplanček, na katerem sva preživeli naslednjih 7 ur. Let so mi polepšali dobri filmi, prijazne stevardke in stevardi ter (končno!) moj veganski obrok.

Na letališče v Ho Chi Minh smo prispeli 18.20, vendar sva ga po carinskih postopkih, urejanju dolumentacije za vize in iskanju prtljage, zapustili šele čez dve uri… Totalno neorganizirani in cepljeni proti brzini, nič več ne bom rekla.

Najine ruzake sva po prvem preplahu, ker jih ni bilo na traku, našli v nekem kotu in sva se jih pošteno razveselili! Sledila je menjava valute, iskanje prevoza do centra mesta in nato vožnja skozi divje mesto z letaliških shuttlom…

Izstopili sva na postaji in se odpravili peš do hotela… Kmalu sva ugotovili, da bo kljub nori, neodgovorni, brezglavi, hitri vožnji avtomobilov in skuterjev, treba nekako prečkati cesto. Pa sva šle tudi midve, brezglavo na cesto. Sprva je bilo kar malo strašljivo, občutek drvečih se avtomobilov milimeter stran od naju, ampak sva se zlile z okolico. Zebre, če bi bile ali pa če jih ni.😛

Z glavne ulice sva zavili v neke stranske, temne uličice, ki so naju pripeljale direktno na glavno sredinsko žurersko ulico, polno trgovin, barov, restavracij, masaž… Spominja me na Bangkok!

Od sopare in velike vlage sva bili čisto pocasti, superge so tesne in vroče in dolge hlače totalno odveč. Namenili sva se v hotel, da bi se prijavili, malo osvežili in nato šli v “lajf”. Ampak žal soba še ni bila pripravljena (zagotovo so menjavali rjuhe!), zato sva pustili prtljago in zavili na eno pošteno vietnamsko večerjo. Ja kar slinite se, tole bom zdaj objavljala celo potovanje, ker je bilo takoooo okusno…😛 Jaz sem si privoščila vietnamske riževe rezance (bún) s tofujem.😍

Malo sva se sprehodili po ulici, obiskali par trgovinic in zbirali ideje za spominke. Kdo bi rad tole prikupno pijačo, v kateri so namočene kobre, škrpijoni… roke gor? Ogabnooo!

Zaradi letališke zategnjenosti sva sklenili, da sva nujno potrebni masaže. Plačali sva par tisoč dongov (1€=24.000VND dong) in se za eno uro prepustili rokam lušnim punčarcam, ki so naju pregnetle podolgem in počez. Morda sem zato ob 3h zjutraj še polna energije??!

Še malo po ulici gor in dol, en mango-pasijonkin smuti zame seveda, Petra pa tokrat raje ni tvegala. Pa sem ji rekla, da naj gleda stran, ko ga prijazna ženica dela! 😛

Zdaj vas pa zapuščam, grem se zakopat med sveže rjuhe, za katere je mladenič rabil kar 30min, da jih je spravil skupaj… Še dobro, da sva mu pomagale z oblačenjem.😛 Nočko. Se obrnem in naštimam budilko čez 3,5 ure… Če bom sploh kaj spala, zunaj seka kot pri norcih. 🙈

Naslednji dan v Ho Chi Minh City-ju se je odvijal nekako takole. Po 4-ih urah spanca v hotelu (s čistimi rjuhami 😛), sva se zbudili ob pol 8h…. Malo sva potegnili, saj se nama je zdelo kot, da sva šli spat pred eno uro.

Ampak novim dogodivščinam naproti, sva se na hitro uredili in šli na zajtrk v 10. nadstropje v hotelu. Zajtrk je imel bogato izbiro vietnamskih tradicionalnih jedi, ki jih je žal moj želodček zavračal, zato sem ostala pri bananah in lubenici. Ko sem že desetič natakarici razlagala, kaj je sojino mleko (za v kavo), sem ugotovila, da revica sploh ne zastopi kaj je mleko, niti voda… To je potrdilo moje mišljenje, da je njihov šolski učni sistem totalni “kolaps”.

Odjavili sva se iz hotela, pustili svojo prtljago na recepciji in stopili skozi hotelska vrata v nov dan – na še bolj umazano, smrdljivo in packasto ulico, kot se nama je zdela včeraj. Očitno je žurerska noč pustila posledice. 😛

Zamenjali sva par deset eurov in napolnili najine “tošelčke” z nekaj milijini dongov. Nato sva z zemljevidom v roki in odprtim google maps-om začeli z raziskovanjem največjega vietnamskega mesta – Ho Chi Minh City-ja, ki se je v preteklosti imenoval Saigon.

 

Pešačili sva 5 min do Ben Than Marketa, kjer so ravno začeli s postavljanjem stojinc… Sprehodili sva se mimo in ugotovila sem, da so cene tehničnih izdelkov skoraj enake tistim z Aliexpress-a… Treba bo v šoping. 😛

Preden sva prišli do najine naslednje ogledne točke History Museum Vietnam, sem bila že cela pocasta. Hoja po vroči hlapeči cesti, med nahujšim možnim prometom, na žgočem soncu in 35 stopinjah, naju je resnično “zdelala”. Občutek je tak kot da si v savni, zrak je težek, vročina pa taka, da ti pot curlja po čelu… Vse to poleg različnih, neprijetnih vonja, ki zaznamujejo mesto – ni ravno prijeten sprehodek ob Ljubljanici. Sva si pa vseeno privoščili en kokos.

Prišli sva do muzeja, plačali vstopnino in se sprehodili skozi stavbo, polno slik in eksponatov iz vietnamske vojne. Ogled ni bil ravno prijeten, videli sva grozote in spoznali dejstva o krutih in nehumanih dejanjih človeštva.

No, ampak nisem tu, da bi razglabljala o zgodovini. Po kakšni uri sva zapustili muzej, poslikali sva še vojaške tanke in helikopterje.

 

Odpravili sva se mimo Imperial Palace in Notredamske cerkve (ki je kopija tisti v Parizu) direktno do “odprte kuhinje” – marketa s hrano na Bent Hahn ulici. Vonj pa praženju različnih jedi naju je premamila, da sva si zopet privoščile nudle, kakopak!

 

 

Po obilnem kosilu sva si privoščili še kavico na vogalu najine ulice (jaz kar sok, ker se mi ni dalo razlagati, kaj je to soy milk). Ura sedenja, opazovanja prometa in domačinov je minila prehitro… Vmes sva se še malo pogajali z uličnimi prodajalci, nadzirali električarje, ki so “cvikali” žice in se spoznali s prikupnim starejšim parom iz Pertha (Australija, naslednja destinacija).

Prišel je čas, da zapustiva Ho Chi Minh in odrineva proti severu v Da Nang.

Vzeli sva backpacke, poiskali avtobusno postajo in se usedli na bus do letališča. Na busu sva spoznali francoskega kolesarja, ki že 1 mesec in pol kolesari po Vietnamu. Predlagal nama je veliko čudovitih in unikatnih krajev, ki jih je obiskal na poti. Zdaj potuje z velikim ruzakom, opornico na kolenu in berglami, saj se je poškodoval in zavil koleno. Njegovi nasveti nama bodo prišli še kako prav!🙂

Na letališču sva se čekirali, odložili prtljago in počakali na let. Kratek in udoben 1-urni let je hitro minil. Prispele sva v Da Nang, obmorsko mestece v centralnem delu Vietnama. Z letališča sva vzeli taksi in po kratki vožnji sva že stali pred hostlom. Zrak je bil hladnejši in veter naju je kar zmrazil.

Prijavili sva se in se nato sprehodili po mestu do obale. Prijetno mestece z veliko restavracijami in trgovinicami. Plaža ogromna, mivkasta in začuda čista. Opazili sva tudi neko sluzasto stvar na obali, za katero nočeva vedeti kaj sploh je… 😛

Veter se je krepil, postajalo je hladno, zato sva se odpravili v hostel. Ko sva pogledali vremensko napoved ni izgledala ravno obetavna za ta predel. Zato sva malo “preoblikovali” najin plan, čeprav sva nameravali ostati v Da Nangu še 5 dni.

Kot da novica o slabem vremenu ni bila dovolj, je med najinim planiranjem na mojo nogo prilezel ščurek. Pa ne samo tak mali ščurček, to je bil gorila med ščurki! Šli sva na recepciji in prijazni Jeff nama je zamenjal sobo. Najino sostanovalko iz Belorusije (ki živi na Kitajskem) pa je pustil kruti usodi v sobi s ščurkom.

Spoznali sva tudi Petra iz New Yorka, ki nam je prijazno odstopil svoje stanovanje na Manhatannu, če bi kdaj prišli v NY…😛 Prijeten fant, ki že 6 mesecev potuje po Evropi, Aziji… Na poti bo pa še toliki časa, dokler mu ne zmanjka letalskih milj na kartico! Kar požirali sva njegove zgodbe in kakšne slike! Izvedeli sva veliko uporabnih stvari o Nepalu, pa o Indiji, tako da je ta država zopet na mojem spisku in upam, da jo čimprej obkljukam!

No druženje in pre-planiranje najinega potovanje se je tako zavleklo, da sva spet šli spat zelo pozno. Zato malo zamujam…
Komaj čakam, da vam povem kam naju pot pelje jutri. Do takrat pa kidajte sneg in se toplo oblečite! 😛

 

Leave a Reply