Naslednje jutro smo se zbudili še malo zmedeni od dolge poti, a hkrati polni radovednosti. Metod nam je pripravil zajtrk – preprost, a točno tak, kot smo ga potrebovali. Malo indijskega pridiha z obilo domačnost in sočnega lokalnega sadja… Po dolgem potovanju je bila že skodelica toplega čaja in “šalčka” Barcaffe-ja prava terapija.

Po zajtrku smo se napokali v kombi in začeli naše raziskovanje Delhija.

Delhi – kaos, kontrasti in karakter

Vožnja po mestu je bila svojevrstno doživetje. Promet ni bil promet, ampak organiziran kaos. Hupe so igrale svojo simfonijo, avtomobili, motorji, rikše, kolesa, pešci in svete krave so si cesto delili brez vidnih pravil – pa vendar je vse nekako delovalo. Nihče ni čakal. Nihče se ni zares ustavil. Vsi so šli. Se rinili. In vsi so preživeli.

Delhi ni samo glavno mesto Indije, ampak je pravzaprav mesto mest. Sestavljata ga stari Delhi – kaotičen, glasen, prepoln zgodb – in novi Delhi, ki so ga v času britanske kolonialne oblasti zasnovali z ravnimi avenijami in širokimi bulvarji. Danes v širšem območju Delhija živi več kot 30 milijonov ljudi, kar ga uvršča med največja urbana območja na svetu.

Ena zanimivost, ki nas je presenetila – Delhi je bil skozi zgodovino uničen in ponovno zgrajen vsaj sedemkrat. Vsaka civilizacija, vsak imperij je pustil svoj sloj. Ko hodiš po mestu, v resnici hodiš po več tisoč letih zgodovine, dobesedno plast nad plastjo.

In potem je tu še zrak – težak, prašen, intenziven. Delhi te ne razvaja. Preizkusi te. Ampak ravno zato ga začutiš bolj surovo in bolj pristno. 

Lahko bi rekli, da je res pravo mesto kontrastov. Na eni strani mogočne zgodovinske stavbe, na drugi improvizirane barake. Bleščeči reklamni panoji Omega ur in tik ob njih ljudje, ki živijo na pločniku, lačni, brez slehernega rupija v žepu… Indija te zadane z vsemi čuti naenkrat – z barvami, vonji, zvoki. In nato še s svojo lepoto v barvah, ki jo kmalu zasenči krutost in surovost življenja. Je blišč in je beda. Ima največje bogataše na svetu in ima največje reveže. In včasih te z najlepših občutkov vrže kaj kmalu direktno iz tira… Sploh, ko te lačni, raztrgani otročki z dojenčkom v roki trepljajo po roki in prosijo za rupije, hrano… 

Z rikšo v srce mesta

Vkrcali smo se na rikše in se zapeljali po starem delu mesta. Vožnja je bila … adrenalinska. Šofer/biciklqš/kolesqr/voznik/vodič/usmerjevalec prometa/turistični vodič je vijugal med avtomobili, tuktuki, avtobusi in pešci, kot da igra videoigro na najvišji stopnji težavnosti. Ceste so bile ozke, prometne, polne ljudi, stojnic, kablov nad glavami, smeti in vonja po začimbah.

Med vožnjo smo videli vse – nekoga, ki je ležal sredi ceste, otročke, ki so prosjačili za rupije, prodajalce, ki so nas z nasmehom vabili k svojim stojnicam. In ves čas so nam ljudje mahali. Nekateri so nas fotografirali, drugi so želeli fotografijo z nami. Bili smo atrakcija skoraj toliko kot znamenitosti same.

Jama Masjid

Najprej smo obiskali eno največjih mošej v Indiji. Zgradil jo je mogulski cesar Shah Jahan v 17. stoletju – isti vladar, ki je dal zgraditi Taj Mahal. Ogromno dvorišče lahko sprejme več kot 20.000 vernikov. Ko smo stopili na široke kamnite plošče in pogledali proti mogočnim minaretom, smo za trenutek pozabili na hrup mesta.

Chandni Chowk

Nato smo se podali na enega najstarejših in najbolj živahnih marketov v Delhiju. Ozke ulice, stojnice z začimbami, sladkarijami, tekstilom, elektriko, plastiko – tukaj se prodaja vse. Vonj po curryju in kardamomu se meša z dimom iz uličnih kuhinj. Če obstaja definicija besede “kaotično”, je to verjetno Chandni Chowk. Sprehodili smo se po ozki ulici, kjer se v ogromnih vrečah pred trgovinicami skladiščili čili  in kar naenkrat smo vsi – od nas obiskovalcev in vsi od trgovcev začeli kihati in kašljati. Vonj in delci prahu so dražili naš nos in grlo… Komaj smo čakali na olajšanje, ko smo zavili na cesto in končno zadihali zopet svež smogovski zrak.

Rdeča trdnjava

Sledil je ogled Rdeče trdnjave, še ene mogočne zapuščine mogulskega imperija. Zgrajena je bila iz rdečega peščenjaka in je danes pod zaščito Unesca. Prav tukaj indijski premier vsako leto na dan neodvisnosti nagovori narod. Ogromni zidovi so delovali kot tih opomnik, kako bogata in burna je bila zgodovina te dežele.

Humajunova grobnica

Za konec smo obiskali še grobnico mogulskega cesarja Humajuna. Pravijo, da je bila arhitekturni navdih za Taj Mahal – in ko stojiš pred popolno simetrijo rdečega kamna in belega marmorja, to zlahka verjameš. Vrtovi okoli grobnice so bili pravo nasprotje mestnega kaosa – mirni, urejeni, skoraj meditativni.

Po dolgem dnevu obiskovanja vseh teh znamenitosti, smo bili že močno lačni. Našli smo vegeterijansko restavracijo brez alkohola (teh ni težko zgrešiti) in se dobesedno zapodili v vse te indijske dobrote, polnega in začinjenega okusa. Fantje so sicer malo vihali nos, ker niso dobili svojega piva ob večerji, vendar so prišli na svoj račun, ko smo na poti v hotel ustavili v trgovini z alkoholom. Začuda je bila ta pravi luksuz sredi revnega in umazanega okoliša…

Dan smo zaključili z druženjem na terasi na strehi hotela, seveda ob parih pivih in močnih “takratkih”, da smo razkužili naše želodce po večerji. 

Občutek sem imela, da smo v enem dnevu doživeli več kot običajno v enem tednu. Delhi nas ni nežno sprejel – vrgel nas je naravnost v svoj ritem. In mi smo mu brez zadržkov sledili… In se čisto zlili z okolico, bi lahko temu tako rekli. 

Jutri zjutraj počasi zapuščamo Delhi…