Naslednje jutro smo vstali, pozajtrkovali in se ponovno napokali v kombi. Čakal nas je obisk enega najbolj prepoznavnih simbolov sodobnega Delhija – Lotusov tempelj.

Baháʼí vera – religija za vse

Lotusov tempelj pripada baháʼí veri (pogosto jo kdo po domače poimenuje kar “bajan”), eni mlajših svetovnih religij, ki izvira iz 19. stoletja v Perziji. Njeno osrednje sporočilo je preprosto, a močno: enost človeštva, en Bog in skupen izvor vseh religij. V tempelj lahko vstopi vsak – ne glede na vero, narodnost ali prepričanja. Ni oltarja, ni podob, ni klasičnih obredov. Samo tišina.

Ko smo tiho vstopili v osrednjo dvorano, nas je najprej zadela belina. Prostor je bil visok, odprt, skoraj lebdeč. Bele marmornate površine, preproste klopi, brez odvečnih okraskov. In akustika – neverjetna. Ko se je začelo petje molitev različnih religij, je prostor zadihal. Zvok se je mehko odbijal od sten in napolnil celotno dvorano. Tisti trenutek tišine med posameznimi molitvami je bil skoraj še močnejši od samega petja. Koža se je nam je dobesedno naježila in občutke se žal ne da obrazložiti z besedami…

Ogledali smo si še informacijski center, kjer smo celo našli letak v slovenskem jeziku – majhna, a simpatična potrditev, da je svet res povezan bolj, kot si mislimo. Baháʼí skupnost lahko namreč najdemo tudi v Ljubljani. Mogoče pa kdo končno najde svojo religijo?

Med sprehodom okoli templja – ki s svojo obliko 27 belih “cvetnih listov” res spominja na ogromen lotusov cvet – so se neki Indijci ponovno (kot že večkrat) želeli fotografirati z nami. Kot vedno… Nasmehi, mahanje, prošnja za fotko, kratki pogovori in potem 100x izrečen hvala pa roka… Res so simpatični! 

Tokrat pa me je nekaj vmes presenetilo! Ena od indijskih deklet je zaslišala, da sem iz Slovenije, in dobesedno pritekla po stopnicah do mene, da mi pove, da junija prihaja študirat na Biotehniško fakulteto v Maribor. Sredi templja. V Delhiju. Med milijoni ljudi. Kakšne so možnosti? 

Ker smo se na današnji dan kar veliiiiko vozili, bom napisala še nekaj o Indiji in samem Jaipurju, glavnem mestu zvezne države Rajasthan.

Indija – dežela nasprotij in presežkov

Indija je država rekordov. Največja demokracija na svetu. Več kot 1,4 milijarde (ali so že kar 2 milijarde??) prebivalcev. Na stotine jezikov, desettisoče narečij. Uradno sta na državni ravni priznana hindijščina in angleščina, posamezne zvezne države pa imajo svoje uradne jezike.

Je tudi država mladih – povprečna starost prebivalstva je okoli 28 let. Hkrati pa je to dežela starodavnih tradicij, kjer rituali, družinske vezi in religija še vedno igrajo ogromno vlogo v vsakdanjem življenju.

V Indiji se svobodno sprehajajo krave, poroke trajajo več dni, vlaki vozijo z odprtimi vrati, promet pa deluje po načelu: “Če je prostor, je cesta.” In nekako vse teče naprej.

Rajasthan je dežela maharadž (kraljev), puščave Thar, mogočnih utrdb in barvitih turbanov. Ena najbolj slikovitih indijskih regij, kjer se prepletajo kraljevska zgodovina, tradicija in surova pokrajina.

Jaipur je znan kot “Rožnato mesto”, saj so staro mestno jedro v 19. stoletju prebarvali v rožnato barvo kot simbol gostoljubja ob obisku britanskega princa. Še danes so fasade starega dela mesta v toplih rožnatih odtenkih, kar daje mestu poseben, skoraj pravljičen videz.

Pot do Jaipura je bila dolga, kar pomeni tudi obvezne postanke. Vmes kosilo, parkrat smo ustavili za toaleto in pride trenutek, ko se odpraviš na indijski WC.… Ko misliš, da si v Indiji videl že vse, je vedno lahko še slabše ali pa obratno. 🤪

Mahout družina s sloni

Pred prihodom v Jaipur smo se ustavili še v “zavetišču” za slone. Tukaj se moje pisanje o tem zaključi. Večini, ki me poznate, je jasno, kakšno stališče imam do živali in njihove uporabe v turistične namene. Vsak pa zase ve in po svoje.🤗

Večer v novi nastanitvi

Utrujeni smo pozno zvečer prispeli v našo novo nastanitev – in ta nas je prijetno presenetila. Lepa, skoraj dovršeno opremljena v retro/boho stilu, z vonjem po novem pohištvu in občutkom, da smo stopili v malo oazo sredi indijskega vrveža.

Zbrali smo se ob topli juhici, ki jo je skuhal Metod. Tisti preprosti večerni trenutek druženja, ko si malo utrujen, malo poln vtisov in hkrati hvaležen, da si tam, kjer si. V majhnem “udobnem” zavetju med poznanimi ljudi (ja, že po dveh dneh bi lahko rekla, da niso samo znanci, ampak pravi prijatelji), stran od kaosa in gruče neznancev s katerimi se cel dan srečuješ, deliš pogled, besede, ulice, hrup in prah…

Malo po polnoči smo ponovno popadali v postelje. Indija nas je vsak dan napolnila z več, kot smo pričakovali – in vedeli smo, da nas naslednje jutro čaka nova zgodba. ✨

za