V Jaipurju smo se naučili, da izraz holy shit (sveti drek) tukaj dobi čisto nov pomen. Ob cesti smo namreč opazili nekakšne rustikalne ogrlice, ki so jih domačini prodajali ob cesti. Nanizani rjavi krogi, zloženi v verigi so izzvali naše možgančke, ki so ugibali odgovor na Metodovo vprašanje: “Kaj so te verižice?” Kaj kmalu smo izvedeli, da je to posušen kravjak. Oblikujejo ga v ploščate kroge, posušijo na soncu, preluknjajo, nanizajo na vrvico in ga prodajajo ga kot gorivo za kuhanje in podkurjenje ognja. Kako preprosto, praktično, popolnoma naravno. In zelo indijsko, seveda!

Jaipur je znan kot Rožnato mesto, a v resnici sprva sploh ni bil rožnat (bil je rumen!). Leta 1876 so ga prebarvali v rožnato barvo kot simbol gostoljubja ob obisku britanskega princa. Barva je ostala – in danes zakon celo določa, da morajo stavbe v starem mestnem jedru ohraniti ta značilni odtenek.

Jaipur je tudi eno redkih indijskih mest, ki je bilo že ob nastanku skrbno urbanistično načrtovano. Ravne, široke ulice so pravo nasprotje kaotičnega starega Delhija. Mesto deluje bolj odprto, zračno – a še vedno tipično indijsko živahno.

Po zajtrku smo se tako odpravili prav v osrčje tega starega mesta, kjer smo dobili res super lokalnega vodiča, ki je ostal z nami in nas spremljal po mestu cel dan. Zgodovino je res znal zapakirati v zgodbe, ne v letnice, poleg vsega pa je bil podkovan tudi v astrologiji, kar je seveda še bolj vzbudilo moje (naše) zanimanje…Najprej smo se z džipi povzpeli do mogočne trdnjave Amber (pogosto imenovane tudi palača Amber), ki kraljuje nad mestom.

Utrdba izvira iz 16. stoletja in je kombinacija hindujskih in mogulskih arhitekturnih vplivov. Ogromna dvorišča, masivna obzidja in razgled, ki se razteza daleč čez dolino. Posebej znana je Dvorana ogledal (Sheesh Mahal), kjer so stene prekrite z drobnimi zrcalci – že ena sama sveča je včasih osvetlila celoten prostor.

Med hojo po palači si lahko res predstavljal življenje nekdanjih radžastanskih vladarjev – razkošje na eni strani, obrambna funkcija na drugi.

Na poti do kosila smo se ustavili še v delavnici ročne izdelave preprog in tiska z naravnimi barvili. Opazovati roke mojstrov, kako z neverjetno natančnostjo vozlajo vzorce ali tiskajo motive z lesenimi štampiljkami, je bilo skoraj meditativno. Ne samo za nas, ampak tudi za našo sopotnico, ki je ogled spustila in si vzela čas za svojo meditacijo pred vhodom, ki je trajala celih 8 minut in pol! Ja točno toliko smo potrebovali za ogled, saj nas je premagala lakota in smo kot skrajno nezainteresirana skupina za šoping (preprog) prodajalca pustili praznih rok. Kar pa ne bi mogli reči za večerni ženski pohod/pustošenje po marketu. O tem malo več kasneje… 

Eno boljših kosil do sedaj smo imeli tisti dan v restavraciji Namaste, ob živi glasbi in plesu. Starejši možakar (oče) je igral na različne inštrumente in pel, medtem ko je 12-letni mladenič (sin) plesal tradicionalne indijske plese. Ko je plesalec stopil na oder, smo hitro opazili mehke, elegantne gibe rok in bokov – tipične elemente značilne za ženski ples. To nas je spomnilo na hidžre, tradicionalno skupnost tretjega spola v Indiji, ki ima v družbi poseben, zgodovinsko prepoznan položaj. Indija zna biti hkrati zelo tradicionalna in presenetljivo kompleksna.

Jantar Mantar – čas brez baterij

Nato smo obiskali največji kamniti astronomski observatorij na svetu – Jantar Mantar. Tu sem (smo) besede in demonstracije našega vodiča kar požirali…. Observatorij je bil osnovan v 18. stoletju in vsebuje 19 ogromnih astronomskih instrumentov.

Največja kamnita sončna ura meri čas z natančnostjo do približno dveh sekund. Brez elektrike. Brez tehnologije, kot jo poznamo danes. Samo znanje, matematika in popolna orientacija v prostoru. In planeti, Sonce in Luna. Ko stojiš ob teh masivnih strukturah, obstaneš, saj se zaveš, kako napredno je bilo znanje tistega časa. 

Hawa Mahal

Sledil je obisk znamenite Palače vetrov oz. Hawa Mahal. Fasada z 953 majhnimi okni je na njej videti kot čipka iz kamna. Skozi ta okenca so ženske iz kraljeve družine nekoč opazovale mestno življenje, ne da bi bile same vidne. Drugega dela tako ali tako niso imele, saj so bile zaprte in pod strogim nadzorom. Zaradi številnih odprtin pa palača deluje kot naravna klimatska naprava – veter kroži skozi stavbo in jo hladi. To smo lahko občutili tudi na svoji koži, saj smo se sredi vročega dneva ob sprehodu po palači prijetno “ofrišali”.

Ko smo se povzeli čisto na vrh palače smo na nasprotni strani opazili kavarno z razgledom in se na hitro odločili, da si privoščimo kavo. Vmes smo morali seveda prečkati cesto. In to je bila avantura zase. Prvič, da smo naleteli na zebro. Ampak tukaj to sploh ni bila zebra, bolj dekoracija. Zdelo se je, da je celo varneje, če se na sredini ceste samo odločiš in greš – samozavestno, brez omahovanja. Promet te nekako obide. Če čakaš, si izgubljen. Če se spotakneš, si izgubljen. In tudi, če si vmes spremisliš, si izgubljen.

Ko smo po napornem prečkanju končno prišli do kavarne, smo se povzpeli prav na zgornjo teraso. Vsi so naročili kavo s kolo ali lassi, jaz pa sem se počutila očitno zelo pogumno, saj sem naročila zelenkota (sveže stisnjeni zelen detox sok). Prej sploh nisem razmišljala o vseh možnih posledicah (včasih mogoče še boljše tako!), vse do prvega požirka, ko me je prešinilo, da vseeno morda to ni bila ravno pametna poteza… [mogoče se zgodba nadaljuje, resnično upam, da ne…] 

No, to misel mi je kmalu pregnal čudovit razgled, kjer smo ujeli sončni zahod nad rožnatimi fasadami mesta. Nebo je počasi prehajalo iz oranžne v mehko vijolično, ob zvokih hup in vrveža s ceste spodaj… 

Pred odhodom v apartmaje je sledil še shopping – eni po alkohol, drugi po trgovinah z oblačili, nakitom… Fantje so se tako odpravili po pivo, punce pa po cunjice in drobne zaklade z lokalnih trgovinic. Nas punce je čas malo povozil, ali pa so nas premamile barve vseh teh oblačil, ali pa so bili krivi vztrajni trgovci… No, malo smo jih slišale, ker smo na zbirno mesto za odhod prišle kar 45min kasneje (na 30min šopinga), ampak smo par deset minut za tem dobile rožico, tako da je bil “vzgojni poduk” kaj kmalu pozabljen. Hvala Metod!

Vau, kakšen dan! Jaipur nam je dal vse – zgodovino, barve, kaos, humor in tiste male trenutke, ko si rečeš: “Zaradi tega potujem.”Sploh v Indijo, ki vsak dan znova odstira lepote, ki jih od daleč prekriva umazanija.

Noči so zelo kratke, tako da tukaj zaključim. Do jutri!