Hej.

Zjutraj sem se zbudila že zelo zgodaj, saj se želela maximalno izkoristiti še zadnje ure v najinem lepem resortu…. Te pa so danes minevale s svetlobno hitrostjo! Na splošno se nama zdijo dnevi, ko poležavava čedalje krajši in tale teden je minil še predno izgovorite “keks”…?

Sonce je že ob 6h pritisnilo skozi steklo najinega bungalovčka in termometer mi je pokazal 29 stopinj! Danes bo vroč dan, sem si mislila… Naredila sem par pozdravov sonca, zaželela dobro jutro čistilcu bazena in ga počakala, da je poskrbel za kristalno čisto vodo v bazenu. Nato pa sem bazen imela popolnoma zase – vse tja do pol 9h, ko sva se preslikala na teraso na zajtrk. Kot običajno, dva polna krožnika sadja zame in črni čaj ter omleta+marmelada+toast in kava za Jureta.

Ko sva pojedla, sva se prestavila na ležalnike, kjer sva preživela še tri ure – ali v senci pod marelo ali pa na robu bazena, kjer sva občudovala morje in palme. Brez kokosa pa tudi danes ni šlo!

Spakirala sva se malo pred 12h, plačala, se poslovila od najbolj prijaznega osebja ter se s tuk-tukom odpeljala do avtobusne postaje… Lastnik najinega resorta nama je predlagal, naj vzameva bus do Matare in tam presedeva na express bus do Negomba, ki je veliko hitrejši, saj gre po avtocesti! Že dejstvo, da ima Šrilanka avtocesto me je presenetilo, kaj šele da bova kar za polovico hitreje na cilju, kot sva mislila! In izkazalo se je, da je bila odločitev prava.

Saj sem se busov naveličala že prvo uro vožnje do Matare, saj veste spet cela indija! Na srečo je dokaj hitro minilo, kljub temu da je teklo iz naju in da sem se spet borila proti slabosti… Pri taki vratolomni vožnji mislim, da nisem bila edina!

V Matari sva presedla na udobnejši, klimatiziran bus s televizorjem, kjer so vrteli smešne indijsko-ameriške filme/muzikale/akcije/romantične drame… Vse v enem! Vožnja po avtocesti je bila prava milina, nobenega trobljenja, prehitevanja v škarjice, predvsem pa vožnja po svojem pasu. Med vožnjo sem opazovala pokrajino, ljudi, palme, bivališča teh ubogih, skromnih ljudi… Ker je bil vetroven dan, sem na poti opazila več kot 50 zmajev, ki so jih spuščali otroci. Ker so bili zelo zelo visoko (20+m) jih žal v objektiv nisem ujela, če pa sem jih, je izgledalo kot da so ptice…

Prišli smo v Negombo okrog 17.30 in od tam sva uzela tuk-tuk do najinega hotela. Tudi tokrat ga je izbral Jure, pa recimo, da se mu ni čisto posrečilo! Jaa, spet sva v eni luknji, spalnica je še kar ok, ampak kopalnica… Ojoj. Raje ne prilepim slike, če ma slučajno kdo slab želodec. Na srečo samo prespiva in jutri naprej… Sanjala bom pa najin resort na Ananthayi, zagotovo!

Tokrat sva samo vrgla ruzake v sobo in (brez da bi se osvežila) šla poiskat restavracijo, saj sva bila namreč že kar dobro sestradana… Po parih minutah hoje sva prišla do zelo turistične ulice, kjer je bilo polno turistične ponudbe. Videla sva, da sonce ravno zahaja, zato sva zavila najprej na (zopet zelo umazano) plažo. Nastalo je par (ne preveč) lepih fotk, saj je bila plaža nabito polna domačinov, turistov in smeti. Zato se nisva preveč dolgo zadrževala in odšla na ulico, ter zavila v japonsko restavracijo. Jure si je privoščil hamburger, jaz pa tofu z zelenjavo s tako močno omako, da me še zdaj želodec peče. Kljub temu, da sem si povrh privoščila še sadno solato in ogromen smuti!

 

 

Sprehodila sva se še malo po živahnem mestu, vendar sva bila oba malo utrujena, zato sva spustila pivo in koktejl in se odpravila v najin hotel.

Na hitro umit pa spat, jutri pa že na letalo! Ker pa imava zelo dolg postanek jutri zvečer v Dubaju, sva pogruntala nekaj, da presekava dolgo čakanje na letališču in malo “podaljšava” najin dopust!

Zjutraj sva probala kar malo potegniti s spancem, vendar meni ni preveč uspevalo, saj sem že od 6h zjutraj buljila v fen, ki se je vrtel nad mano… Vroče pa tako! Nevem zakaj, ampak Negombo se mi zdi še 2x bolj soparno mestece, kot bilokateri na Šrilanki, ki sva ga obiskala.

Nekako sem se prisilila, da do 8h nisem delala preveč nemira, na hitro sem si spakirala stvari in potem gledala v luft. Jooj, kaj bi dala, da bi šla lahko plavat!Ko sva imela oba na hitro pometane stvari v ruzak, sva šla na vrt na zajtrk. Predvidevala sem, da bo tale zajtrk zaradi neorganiziranosti bolj polomija… Ampak moram reči, da se je model zelo potrudil! Jaz sem dobila svoje (kot lahko vidite s slike), Jure pa tudi. Še malo sva posedela na vrtu, pod palmami, v družbi desetih veveric… In v strahu, da bo Juretu padel kokosov oreh na glavo! Ne hecam se! Čisto resno, v takem vetru je zgledalo zelo nevarno.

Plani, da bi šla za cel dopoldne na plažo, so se razblinili včeraj ob pogledu na umazano plažo in velike valove. Ne res ne rabiva tega, itak je bilo pa takoo vroče, da bi naju skurilo na soncu! Plus jaz si res nisem želela še enega tuširanja v tisti banki, fuuuj! Tako sva sklenila, da malo “produživa” na vrtu z vevericami in wi-fijem in se okrog 11h odpraviva na smuti in nato na lov za tuk-tukom/busom, ki bi naju dostavil do letališča. Tuk-tuk sva našla v minuti in po pogajanju za dobro ceno sva se odločila kar zanj. Skočila sva prej še na en smuti – tokrat iz sadja starfruit (zvezdasto sadje), ki je zelo sladko in okusno. Potem pa smo šli. Vožnja s tako zgovornim voznikom/vodičem je minila kot bi mignil in še izvedela sva toliko uporabnih in zanimivih stvari… O tem raje drugič. ?

Na letališču sva oddala prtljago, se check-inala in nato čakala na letalo, ki je seveda zamujalo! Let je bil dolgočasen, kot sem že prej omenila, ne hrane ne pijače ne filmov. Beda! Človek bi morda še zaspal, če ne bi bilo turbulenc, ki so kar trajale.

Komaj sem čakala, da prispeva v Dubaj, se izkrcava in nastaniva v najinem hotelu s fitness centrom in ogromnim bazenom!

Ko sva pristala, sva morala seveda čez imigracijski postopek… Dobila sva spet isto nalepko za viso kot maja v pasuš.? Nato sva iskala metro, ki sva ga seveda že dodobra poznala, vendar se je izkazalo, da sva tokrat na drugem terminalu. Vročina zunaj je bila… Oh! Kdo bi verjel, ob 20.uri še vedno 40 stopinj!! Meni je sicer kar pasalo, po vseh teh klimah na letališču… Nekaj časa sva še iskala, potem pa nama je s pomočjo voznika avtobusa uspelo ujeti taksi, ki naju je odpeljal do hotela.

Tik predn sva vstopila v hotel pa… Oh zagledala sva par restavracij, premamila naju je hrana in zavila sva k eni od njih. Kar naenkrat sva že sedela notri, s pijačo dobrodošlice in pozdravno solato sredi mize, ko sva se zavedla, da je to indijska restavracija!!! Pa ne me zezat, kako nisem zavohala karija že na kilometer! Jure je postal slabe volje, sanje o dunajcu/hamburgerju/čevapih so se mu v trenutku razblinile… Tudi jaz nisem bila preveč srečna, ampak riž bo že, če ne drugega. Hotela sem malo eksperentirati, saj so imeli miljon vegi jedi, ampak noben izmed 15-ih zaposlenih ni bil nek spiker v angleščini, tako da sm naročila samo riž, itak! Jure je pokazal na neki sliko v meniju, ki se mu je zdela obetavna. In moram reč, da ni bilo slabo. Moj riž, vredu kot vedno. Juretov pakala kotu pa baje še bolš – presenečena oba nad porcijo, Jure še posebej nad veliko vsebnostjo mesa… Najedla sva se do zgornje meje!?

Plačala sva in pohitela v hotel, upala sem da ujamem vsaj še bazen, a se je izkazalo, da ga zapirajo ob 20h! Kaj pa nočno kopanje vi gumpci???! Aaah beda. Jah nič, sem se morala sprijaznit samo z ogromno fensi sobo in vročim tušem.

Glede na to, da že na pol spim k tole pišem (časovna razlika me malo heca) vam želim sladke sanje! Do jutri, ko bova (upam) že v domači Sloveniji! ?

Danes ni veliko za povedati, razen tega da sva že zgodaj zjutraj iskala taksi za na letališče in da sva se veliko načakala na letališču. Jedla nisva nič omembe vrednega (sam šit od letališke hrane!) in tudi let je minil še kar mirno (razen parih turbulenc). Precej dolgočasno vse skupaj, podobno mojemu počutju ko prihajam domov iz potovanja…

Moram reči, da bom zelo pogrešala Šrilanko, od visokih palm, vročine, najboljšega tropskega sadja (najbolj sočen mango!!), najbolj osvežilnega kokosa, pokrajine, prijaznih domačinov in vse do plaž in morja, ki nama tokrat ni služil najbolje! Je pa tudi domov luštno priti, sploh v tako “bogato” in čisto deželo kot jo imamo!