Sonce pripeka skozi palmove liste in me vsake toliko časa zaslepi. Zaprem oči in vdihnem zrak, napolnjen z morskim vonjem. Slišim valove, kako v ritmu udarjajo ob mivkasto obalo in ptice, ki pojejo ter opice, ki skačejo z veje na vejo. Veter razčesava moje od soli zlepljene lase, ziblje gugalnico, na kateri ležim in mi daje občutek, kot da lebdim. V bližnji restavraciji igra neka jogijska glasba, ki me odnese daleč proč…

Uživam v trenutku in si želim, da se nikoli ne konča!

Zadnje trije dnevi v Amani Tiwi Resortu so bili rajski! Čeprav sem se z vsemi štirimi otepala ležanja na potovanju, sem morala zaradi obljube popustiti. Prenehala sem iskati razne izlete z ladjico, spraševati o safarijih, ki jih še nisva obiskala in vohljati za vasicami v bližini hotela. Prepustila sem se toku, se sprostila in začela uživati v malih stvareh, ki so nama napolnile dan.

Ker se je vse tri dni več ali manj vse dogajalo po istem urniku, sem sklenila vse strniti v enem kratkem blog zapisu… Čas je namreč dragocen in trenutno želim vsak trenutek tu čimbolj zaužiti, da odnesem domov najlepše spomine.

Amani pomen “mir” v swahili jeziku, kar je idealna beseda za poimenovanje najine zadnje lokacije. Kljub velikemu številu osebja in gostov, je zaradi ogromnosti resorta, mir povsod zagotovljen. Osebje, policaji, varnostniki in animatorji poskrbijo, da je najino bivanje maksimalno udobno.

Najini dnevi so bili sestavljeni nekako takole:

⁃ jutranji fitnes z osebnim trenerjem Kenom (Jure je ta del dneva prespal, saj velja pravilo, da se na dopustu ne vstaja ob 6.30?)

⁃ zajtrk: ogromno sadja (z mangom resno varčujejo!) in ogromno palačink

 

⁃ poležavanje ob bazenu ali na plaži

⁃ sprehod ob obali, ko nastopi oseka, stopicanje po algah in iskanje morskih zvezd

 

⁃ fotkanje v kristalni vodi ali na fotogeničnem čolničku

⁃ vodna aerobika (zame) in vaterpolo (zanj); seveda je bil Jure zopet najboljši podajalec in strelec ter hkrati edini, ki je igral obrambo

⁃ partija ali dve biljarda, zadnje čase Jure vedno zmaguje; premagal je tudi najboljšega animatorja

⁃ kosilo vedno pride prehitro, ko še čisto nič nisva lačna, vendar vseeno pojeva dva ogromna krožnika, ker je takooo okusno

 

⁃ ležanje na gugalnici pod palmo in poslušanje valov

 

⁃ kopanje v morju, ko nastopi plima

⁃ skok na glavo v bazen

⁃ mazanje s kremo, ko ugotoviva, da je sonce tako močno, da sva že čisto rdeča

⁃ miganje s prstki v mivki

⁃ hlajenje nogic v “vrelcu” sredi oceana ob oseki

⁃ opazovanje kokosov na palmi in Googlanje, koliko ljudi je že umrlo od padca kokosa na glavo

⁃ sprehod do oceana in otepanje Masaiev, češ da so najini nahrbtniki polni in da ne moreva kupiti niti ene zapestnice več

 

⁃ pogovarjanje z najbolj prijaznim osebjem

 

⁃ sprehod s plažnim dečkom in lovljenje hobotnice; na srečo je ni ujel?

⁃ opazovanje ribičev sredi morja in lesenih ladjic, ki plujejo mimo

⁃ obvezno pivo ali dva v lokalu ali ob bazenu, zraven pa še en umetni pomarančni sok zame

⁃ čajanka ob bazenu s palačinkami vsak dan ob 16h in gledanje opic, kako kradejo hrano iz rok ljudi

⁃ preverjanje hitrosti vetra, mogoče bi se veter končno ojačal, jaz bi potegnila ven iz torbe svoj kajtrski pajac in bi šla kajtat; update: ni bilo sreče

⁃ čakanje na sončni zahod

⁃ večerja, čas ko se stuširava, urediva in nadišaviva z repelentom proti komarjem

 

⁃ kramljanje z indijskih kuharjem, saj je opazil, da sem njegova stalna stranka in še veganka

⁃ uživanje v večerni animaciji ob pivu in vodi

⁃ štetje zvezd in poslušanje šelestenje palm v vetru

⁃ zaspiva ob zvoku klimatske naprave, drugače bi se zbudila skuhana in pečena?

Zadnje jutro naju je zbudila plohica. Že nebo joka, ker morava danes oditi! Kljub temu, da sva imela še več kot pol dneva v Amaniju pred sabo, sem že čutila grenkobo zaradi današnjega odhoda. Spakirala sva najuna nahrbtnika, poravnala račune in se odjava iz hotela. Po zajtrku sva se namestila na najino najljubšo pozicijo na plaži in uživala še v zadnjih izdihljajih najinega potovanja…