Današnji dan smo začeli popolnoma drugače kot včeraj. Brez zajtrka, brez počasnega jutra. Ob šestih zjutraj smo že stali pred hotelom – s spakiranimi kovčki in nahrbtniki, še malo zaspani, a polni pričakovanj. Naš voznik je zamujal. In to mu je prineslo prve minus točke dneva. Sicer pa je res poseben človek – nedolžen pogled, a nabrit kot tristo opic. Včasih je neverjetno prikupen, včasih ti gre pošteno na živce. Skratka… kontrasten kot Indija sama.

Odpeljali smo se proti Taj Mahal-u. Naivno smo mislili, da bomo med prvimi in najbolj zgodnjimi obiskovali – skoraj sami. A smo se motili, saj je tako očitno mislilo še nekaj sto drugih ljudi. A ko enkrat stopiš skozi vrata kompleksa in zagledaš Taj Mahal v vsej njegovi veličastnosti, množica za trenutek izgine.

Taj Mahal je zgradil mogulski cesar Shah Jahan v 17. stoletju kot spomenik ljubezni svoji ženi Mumtaz Mahal, ki je umrla pri porodu njunega štirinajstega otroka. Gradnja je trajala več kot dvajset let, sodelovalo pa je okoli 20.000 obrtnikov. Celoten mavzolej je iz belega marmorja, okrašenega z mozaiki poldragih kamnov – lapis lazuli, turkizi, karneolom, žadom. Vzorci cvetov in kaligrafija so narejeni tako natančno, da se zdi, kot bi bili naslikani. Ena najbolj zanimivih stvari je optična iluzija: ko se približuješ vhodnim vratom, se Taj Mahal zdi vedno večji. Ko stopiš skozi vrata, pa se naenkrat razkrije v popolni simetriji.

Tudi tukaj smo najeli vodiča – in še profesionalnega fotografa, dva v enem! Izkazalo se je, da je bil njegov oče profesionalni fotograf in je sina o fotografiranju res dobro podučil. Kar pomeni seveda samo eno, da imamo tokrat res profesionalne fotografije in videoposnetke. Pokazal nam je vse legendarne kotičke za fotografije, trike s perspektivo in celo nekaj idej za video posnetke.

Ko smo se (jaz ponovno) načudili vsej tej lepoti in mogočnosti, smo s težkim srcem zapustili Taj Mahal, a naši trebuščki so že pošteno krulili. Po enem tednu smo se navadili na tri konkretne obroke dnevno – in zdaj je telo zahtevalo svoj delež. Voznik je spet zamujal, ravno toliko, da so nas spet obkolili ulični prodajalci in opice. Ena opica nam je ukradla plastenko, jo odprla in pila iz nje, tako kot mi. Naslednja je plastenko povohala in jo obrnila na glavo, da je vse polila. Te opice so res zabavne! 

Do nas je pristopil fantek, prikupno očarljiv, z zelo dobro angleščino. Mislil je, da smo španke in nam začel po špansko trositi vse besede, ki jih je znal… Prodajal je magnetke. Ker je bil res prikupen in prijazen, smo jaz, Urša in Marina od njega pokupile vse kar je imel. Malo smo ga začele izpraševati in kaj kmalu opazile, da ko govori o družini, deluje rahlo zmedeno. V šolo ni hodil, a imel je velike sanje… Mimo je prišel urejen moški v obleki in mu z nekimi čudnimi kretnjami (ni bil pozdrav) nekaj nakazal. Takoj sem vedela, da gre za izkoriščanje otrok (sirot) za prodajo… Namenila sem mu nekaj prijaznih besed v slovo in se še nekaj časa po tem med vožnjo spraševala, kaj bo tej siroti življenje prineslo…

Ustavili smo se v majhni restavraciji ob poti. Postregli so nam curd – indijski jogurt, paneer (svež indijski sir) in chapati z mešanico čebule, krompirja in začimb, ki je bila skoraj kot indijska omleta – jed se imenuje anda bhurji. Zraven smo dobili instant kavo in seveda masala chai.

Mimo so prišli trije mlajši fantički in nas opazovali, kako smo po zajtrku pili kavo in čaj. Kupila sem jim tri Thumbs Up-e – indijsko različico cole. Za tisti trenutek so izgledali kot najsrečnejši otroci na svetu. Morda sem jim polepšala samo eno uro dneva… A včasih je tudi to dovolj.

Pot smo nadaljevali naprej, dokler nismo ob cesti opazili reklame za safari s krokodili. In seveda smo bili vsi za, da gremo. Prava mala Crocodile Dundee avantura. Metod je bil celo oblečen v idealno opravo, kot bi vedel, kjer bomo tisti dan pristali. Plačali smo deset tisoč rupij in se vkrcali v dva čolna na reki Chambal, na eni zadnjih relativno čistih rek v severni Indiji. Reka je znana po bogatem živalskem svetu: tukaj živijo ghariali (posebna vrsta krokodilov z dolgim ozkim gobcem), močvirski aligatorji, sladkovodni delfini, ogromne želve in redke ptice, med njimi tudi znamenita zlatokljuna raca. Vse te smo videli tudi mi.

Reševanje želve

Že na začetku vožnje smo doživeli nekaj, zaradi česar nas je za trenutek stisnilo pri srcu. Pod mostom smo zagledali želvo, ujeto na ribiški trnek. Laks se je vlekel visoko na most – več kot petdeset metrov nad nami. Nekdo je očitno lovil ribe… Ali pa želve. Ta se je trudila, se vrtela v vodi in poskušala pobegniti. Naša dva rangerja sta bila prav tako šokirana kot mi. Vsi smo takoj začeli razmišljati, kako bi jo rešili. A nihče ni imel nič ostrega. V tistem trenutku Ladi mirno potegne iz svojega SPORT BILLY nahrbtnika svoj švicarski nož. Ekspedicija reševanja želve je bila pripravljena. Obrnili smo čoln in motorirali nazaj proti mostu… In ravno ko smo se mu približali, smo videli, da se je želva nekako uspela izmuzniti s trnka. Niti laksa, niti ribiča ni bilo nikjer več. Za nekaj sekund smo vsi samo gledali v vodo – olajšani.

Plovba po reki je bila kot majhen dokumentarec o življenju ob vodi, nekaj sto let nazaj. Na obali so ženske prale perilo. Moški so s traktorji kopali zemljo za gradnjo na drugi strani pobočja reke. Bivoli so stali napol potopljeni v vodi in se hladili. Videli smo krokodile, ki so se greli na soncu, ogromne želve, jate različnih ptic in znamenito oranžno zlatokljuno raco. Razmišljala sem, ali se to res dogaja ali sem se prestavila nekaj sto let nazaj v čas. Vse je izgledalo tako… Neresnično. Preveč preprosto. Mirno. Vse dokler ni naše oko ujelo…

Racijo traktorjev!

Ko smo se vračali nazaj proti kombiju, pa smo doživeli prizor, ki ga res ne vidiš vsak dan. Opazili smo, da so vsi traktorji na obali naenkrat pospravili orodje in začeli dobesedno “divjati” po peščeni cesti, vsi v isto smer proti vasem. Prah se je dvigal za njimi. Sprva smo mislili, da je konec delovnika in da so tako navdušeni nad tem, da so kar malo pospešili. Potem pa smo zagledali policijski avto z utripajočimi lučmi, ki je vozil za njimi. Ne vozil, preganjal jih je! 

Traktorji so divjali navzgor po hribu proti vasi. Policija za njimi. In potem – kot v filmu. Zadnji bager je na cesto nasul velik kup zemlje in naredil blokado. Policijski avto se je moral sunkovito ustaviti. Policaji so izstopili, gledali kup zemlje, nič jim ni bilo jasno! Traktorji pa so v tem času že izginili med hišami v vasi. Kakšen mini akcijski film v živo! Kasneje nam je ranger povedal, da kmetje tu ilegalno kopljejo, nalagajo in odvažajo zemljo za gradnjo in zato so jih policaji tudi preganjali… Ujeli pa ne! Tokrat.

Ironično pa so tudi nas nekaj kilometrov kasneje ustavili policaji. Naš voznik je moral na kratek pogovor. Ladi – naša pravnica in sodnica – ga je takoj pospremila, da se prepriča, da je vse v redu. Zahtevali so samo pregled dokumentov in 

Naslednji postanek je bil sikhovski tempelj. Sikhizem je religija, ki je nastala v 15. stoletju v Pandžabu. Temelji na veri v enega boga, enakosti vseh ljudi in pomoči skupnosti. Sikhe prepoznaš po turbanih in dolgih laseh, ki jih ne strižejo kot znak spoštovanja do božjega stvarjenja. Pred vstopom v tempelj smo si morali pokriti glave, ki je znak spoštovanja do svetega prostora. V templju smo doživeli nekaj posebnega in sicer langar. Langar je brezplačen skupni obrok, ki ga v vsakem sikhovskem templju pripravijo prostovoljci. Ne glede na vero, status ali narodnost – vsak lahko pride, sede na tla in dobi obrok. Gostoljubje, kakršnega redko doživiš. Sikh nam je pokazal tudi kuhinjo in razlagal o njihovi tradiciji. Pri obisku v templju smo dobili še prasad – blagoslovljeno sladko jed. Donirali smo denar templju, se zahvalili in se poslovili. Sikh, ki nas je vozil okoli, nam je ponudil brezplačno prenočišče in možnost langar-jev 24 ur na dan, vendar smo vljudno zavrnili, saj smo morali naprej. Novim pustolovščinam naproti.

Na poti smo se ustavili tudi pri ogromnih jainističnih kipih, vklesanih v skalo v mestu Gwalior. Jainizem je ena najstarejših religij v Indiji in temelji na ideji popolnega nenasilja – do ljudi, živali in narave. Veliko kipov je tu danes brez glav. Med mogulskimi invazijami v 16. stoletju so jih namerno poškodovali, saj so osvajalci želeli izbrisati verske simbole in to je bil najlažji način za oskrunjenje jainistične religije. Kljub temu so kipi še vedno impresivni – ogromni  in skoraj nadzemeljski.

Dan smo zaključili v mestu Orchha. V majhnem zgodovinskem mestu ob reki Betwa, znano po palačah, templjih in cenotafih nekdanjih vladarjev. Ko se je sonce začelo spuščati za starimi kamnitimi stolpi, smo končno začutili, da se dan počasi umirja. In po vsem, kar smo doživeli – od Taj Mahala do krokodilov, želv, policijskih pregonov, ogromnih spomenikov in templjev – je bil občutek skoraj neresničen.

Na hitro smo se ustavili ob poti, da smo nakupili vodo, prigrizke, sadje in… Kokakolo. Ne znam pojasniti, a tukaj res sede. Pa še malo razžre vse bacile v želodcu… Skočila sem iz kombija direktno na cesto pred rikšo, ki je moral na hitro zavirati, da me ni zbil. Odskočila sem… Naravnost v kravji/pasji/človeški drek. Tak redek. Ki sem ga imela na koncu povsod, ne samo na podplatu, ampak vse gor do gležnja, saj so moje ohlapne hlače vse razmazale po nogi. Nič, bo pa sreča, ali kako že pravijo.

Takšni dnevi kot je bil današnji, v Indiji,  niso samo polni dogodkov. So polni zgodb, ki bodo za vedno ostale v naših srcih, spominih in tukaj. Na blogu. 

Danes sem dobila še eno čudovito sporočilo od moje vadeče, ki se me je dotaknilo prav do srca. In mi daje zagon, da še naprej pišem in pretvarjam moje občutke v besede. To je res moj namen pri pisanju bloga, da Indijo začutite z mano… To mi daje vnemo ter motivacijo, da delam to še naprej in da mi ni niti za minuto žal – vseh teh neprespanih ur, ko drugi spijo, jaz pa pišem in nalagam fotke, ali pa na kombiju, ko drugi počivajo, jaz pa poskušam zbrati vse vtise čimprej, da jih ne pozabim… Za vas. Tako kot zdajle.

Do jutri!