Zjutraj smo že po utečenem urniku vstali in pozajtrkovali. Jutro je bilo precej bolj umirjeno kot običajno, saj nam tokrat nam ni bilo treba pakirati kovčkov, saj ostanemo v Agri kar 2 nočitvi. 

Po zajtrku smo se peš odpravili proti trdnjavi Agra Fort. Sonce je že dobro ogrelo mesto, ulice so bile polne ljudi, opic, krav, psov, rikš, motorjev in tistega stalnega indijskega vrveža, ki ga po nekaj dneh sprejmeš kot nekaj normalnega in ga začneš doživljati kot ozadje oz. spremljevalno glasbo.

Na vhodu v trdnjavo so nas pričakali skenerji in dolg seznam prepovedanih stvari. Res dolg. Verjetno bi bilo precej lažje napisati seznam dovoljenih stvari – ta bi bil verjetno bistveno krajši. Tako so (nam) parim puncam vzeli samo nekaj prigrizkov, zataknilo pa se je pri Silvu, saj ga zaradi nahrbtnika sploh niso pustili noter… Ker je imel njegov ruzak kolesca! Ja. Kolesca. Očitno to spada v kategorijo nevarnih predmetov. Nihče sicer ni znal pojasniti zakaj, ampak pravila so pravila in pravila je potrebno spoštovati. Silvo je tako moram nahrbtnik nesti nazaj v garderobe in šele potem je lahko končno vstopil…

Agra Fort – palača moči in zgodba o ljubezni

Ko enkrat stopiš skozi ogromna rdeča vrata trdnjave, hitro ugotoviš, da to ni samo utrdba. To je bilo pravo cesarsko mesto – dvorišča, palače, vrtovi, balkoni in hodniki, kjer so nekoč hodili mogulski vladarji. Trdnjavo je v 16. stoletju zgradil cesar Akbar iz rdečega peščenjaka. Kasneje so jo njegovi nasledniki razširili z belim marmorjem in jo spremenili v razkošno rezidenco. Vzeli smo vodiča, kar je bila odlična odločitev, saj brez zgodb vse te zgradbe ostanejo samo kamnite stene. Meni je bila najbolj zanimiva zgodba o cesarju Shah Jahanu.

To je isti vladar, ki je dal zgraditi Taj Mahal za svojo ljubljeno ženo Mumtaz Mahal. Ko je njegova žena umrla pri porodu, je bil tako strt, da je dal zgraditi najlepši spomenik ljubezni na svetu – Taj Mahal. Samega cesarja je njegov lastni sin odstavil in ga dal zapreti prav v to trdnjavo, v kateri smo se nahajali v tistem trenutku mi. Zadnjih osem let življenja je tako preživel v marmornati sobi z balkonom, od koder je lahko vsak dan gledal Taj Mahal v daljavi. Njegov ljubljeni Taj, v katerem je bila pokopana žena, je lahko opazoval iz vseh smeri in iz vseh soban. In teh ni bilo malo… Poleg razkošne spalnice, harema, dvorišča,… je imel tudi mošejo, celotno v belem marmorju, kjer je molil petkrat na dan. Ta “zapor” je bil eden bolj mogočnejših in bogatejših na svetu.

Zapustili smo ogromno območje trdnjave in se odpravili na parking do našega kombija. Nekaj minut smo morali počakati na našega voznika in seveda smo bili takoj tarča uličnih prodajalcev. Naredili smo torej t.i. klasično turistično napako – ustavili smo se.

V Indiji to pomeni manj kot tri sekunde miru. Potem pa se je začelo. Ulični prodajalci z vsemi možnimi artikli, prodajalci različne hrane in pijače, otroci sirote, ki so prosili za hrano… Vsi so se zgrnili okrog nas v trenutku, kot val.

Seveda sem morala kupiti majhen potovalni šah, ker je izgledal res priročen. Za zelo dobro ceno! Prodajalec je med plačevanjem z nasmehom rekel, da se pogajam kot prave indijske ženske. To sem vzela kot velik kompliment.

Ker so otroci videli, da sem odprla denarnico, so začeli še bolj pritiskati. Zato sem vzela par sto rupij in jim kupila par kil banan in dve Fanti… Res se mi smilijo, a če bi želelq podariti nekaj malega vsakemu, bi obubožala, saj je teh otrok na stotine… In načeloma je res problem s podarjanjem stvari otrokom, ker jih je res ogromno, in ko kupiš nekaj enemu, jih je v trenutku okoli tebe še dvajset. Začeli so se prerivati okrog Fante in si jo puliti iz roke, dokler nisem zavpila, da si morajo deliti, drugače jo bom vzela… Pa so se razbežali in (upam da) podelili prigrizek.

Ko smo se končno prebili nazaj do kombija, smo se odpeljali naprej… Na poti smo ob cesti opazili delavnico umetnin. Menili smo, da bi bilo to zanimivo videti, zato je šofer ustavil, mi pa smo se izkrcali in vstopili. In imeli smo prav.

Mlad fant nam je začel razlagati, kako so gradili Taj Mahal. Pokazal nam je tehniko pietra dura – umetnost vdelovanja poldragih kamnov v marmor. Pred našimi očmi so brusili drobne koščke kamnov – lapis lazuli, karneol, malahit – in jih z neverjetno natančnostjo vstavljali v marmor. Tako nastajajo cvetlični vzorci, ki krasijo Taj Mahal. Vsak košček kamna je velik le nekaj milimetrov. Vsak mora biti popolno oblikovan. Nenormalna natančnost in preciznost.

Lastnik te delavnice in prodajalne je bil sikh – možak s turbanom, dolgo brado, zapestnico in zelo mirno energijo. Sikhizem je religija, ki je nastala v Pandžabu in temelji na ideji enega boga, enakosti ljudi in poštenega življenja. Ena njihovih največjih vrednot je gostoljubje. In mi smo to gostoljubje doživeli iz prve roke. Ko je nekaj naših sopotnikov kupilo nekaj izdelkov, nam je lastnik najprej ponudil kavo in masala chai, nato pa odprl steklenico zelo dobrega ruma. V tistem trenutku smo iz turistov postali gostje. Sedeli smo, pili, klepetali, naredili skupno fotografijo in si izmenjali kontakte. Eden tistih spontanih trenutkov, ki jih na potovanju nikoli ne načrtuješ, a definitivno ostanejo v spominu. Tega gospoda si bomo zagotovo zapomnili za vedno. In njegovo gostoljubje. In njegov rum… Saj smo ga čutili (vsaj jaz) vse do kosila.

Za kosilo smo našli restavracijo z južnoindijsko hrano. In jaz sem bila takoj navdušena. Prvi grižljaj me je v trenutku odnesel nekaj let nazaj, ko sem bila v Goi na joga tečaju. Južnoindijska kuhinja je drugačna od severne – več kokosa, več riža, več fermentiranih jedi.

Jedli smo dose – velike hrustljave palačinke iz fermentiranega riža in leče, zraven sambar – aromatično lečino juho in kokosove chutneyje.

Okusi so bili popolnoma drugačni od curryjev, ki smo jih jedli prejšnje dni. Čeprav je mogoče vse še za odtenek bolj pekoče.

Ampak to še ni vse. Danes je bil na meniju tudi pomfri, ki je izjemno osrečil Uršo, Jagodo, Ladko in zagotovo so bili zadovoljni tudi tisti, ki jim je po sedmih dneh indijska hrana že malo presedala.

Na poti do kombija nas je prestregel še en ulični prodajalec in v manj kot minuti prodal sedem kompletov zapestnic iz školjk. Madonca, res hitro podležemo. Tokrat pa se je pri pogajanju izkazal tudi Matjaž, saj mu je uspelo izpogajati res dobro ceno. Očitno se tudi ostali (ne samo jaz) počasi učijo indijskega načina trgovanja.

Ker smo punce po kosilu želele pokuriti nekaj kalorij, smo izprosile še postanek v trgovini Zudio. Ta trgovina je kot nekakšen indijski Primark – veliko lanu, bombaža, lahkih oblačil in zelo prijazne cene. Seveda nisem mogla oditi praznih rok.

Saj če že potuješ po Indiji, moraš domov prinesti vsaj malo barv (a jaz sem kupila črne kavbojke in črno majico)…

S polnimi želodčki in vrečkami iz Zudia smo se vrnili v hotel, kjer smo se do večerje malo družili, sproščali in pakirali, saj nas jutri čaka zelo zgodnja budnica, ko bomo končno med prvimi jutranjimi obiskovalci obiskali slavni Taj.

Pa da vidim, če je po parih letih kaj drugačen. Do jutri!