Po dveh urah spanca je danes budika zvonila že ob 3h zjutraj… Kljub temu, da je bilo zelo težko vstati, sem si v mislih ponavljala, da bo dočakati sončni vzhod na največjemu budističnemu svetišču na svetu, zagotovo vredno!
Ob 3.30 nas je pred hotelom pobral osebni voznik. Pot do Borobudur templja je trajala kar dobro uro in to smo seveda izkoristili za podaljšanje lepotnega spanca. Ko smo prispeli, je bila še trda tema, zato smo dobili svetilke in se z zemljevidom v roki odpravili do svetišča.
Borobudur je največji budistični arhitekturni spomenik, zaščiten pod Unescom. Sprva smo videli samo njegove obrise, kmalu pa se je začelo daniti in obrisi so začeli dobivati svoje oblike. Vedno bolj smo bili presenečeni nad njegovo mogočnostjo in ob sončnem vzhodu, ko se se končno razkrile njegove skrivnostne oblike, smo bili dokončno očarani. Tudi vi boste, samo poglejte si spodnje slike. ?
Več kot tri ure smo preživeli na svetišču in si ogledovali njegove lepote. Tako ob blizu kot od daleč, nas je vedno in ob vsaki novi narejeni fotografiji, pustil brez besed.
Sledila je hitra kavica, nato pa nas je šofer po stranskih cestah odpeljal do hotela. Peljali smo se mimo ravno zbujajočih se vasi in riževih polj, na katerih so šibki in majhni možički tacali in rahljali zemljo…
V hotel smo prispeli okrog 9.ure, ravno prav za obilni hotelski zajtrk. Fanta sta se po zajtrku zleknila na ležalnike in zadremala, midve z Ano pa sva si privoščile še en izlet po Yogjakarti.
Skočile sva v nek čuden tuk-tuk, bolj podoben prikolici, ki jo poganja motor, medtem ko je bil šofer na motorju, midve pa sva komaj sedeli na prikoli spredaj… Ampak na srečo razdalje niso bile velike, tako da sva že čez nekaj minut prispele do vodne palače Taman Sari. Tu sva se sprehodile, naredile nekaj fotk in se s prikolico odpeljale na drugo stran objekta do Keraton Ngayogyakarta Hadiningrat – a oz. Sultanove palače.
Postajalo je vedno bolj vroče, po čelu so se mi začele nabirati kapljice… Počasi sva se vrnili do parkirišča s tuktuki in opazili, da se jih je v eni uri kar nekak nabralo… Pogledovali sva proti najinemu vozniku in se poskušali spomniti obraza, višini ali vsaj oblačil. Pristopil je prvi, ko sva si že skoraj oddahnile, pa drugi in tretji… Vsi so se zdeli isti in pravi! Bilo je prav smešno, ko so oni dojeli, da sva čisto zmedene in nama pokazali, v kateri senčki se hladi najin voznik. ?
Tuktukar bi naju še kar naprej vozil in nama ustavljal po Batik-ih – trgovinicah z njihovimi tradicionalnimi tkaninami in vzorci… Vendar nama se je počasi začelo muditi. Ob 14h nas je namreč šofer pobiral za turo sončnega zahoda na Prembanan templju.
V hotel sva prispeli okrog 13h in imeli smo ravno prav časa za hitro lahko kosilce… Zavili smo v Via via Cafe in si naroči palačinke, smutije, sadne kupe in veganske sladice. Mnjam!
Voznika smo prestregli prav tu v tem lokalu na kavici in tako smo se ob 14h vsi skupaj napokali v njegov avto. Ker smo bili kar malo prezgodnji za obisk templja ob sončnem zahodu, nas je voznik odpeljal še do Kopi Luwak pridelovalnice kave. Kopi Luwak ima sloves najdražje kave na svetu. Pridelujejo jo iz iztrebkov rakunu podobne živali imenovane Luwak. Luwak jé mango, papajo, banane in druge sadeže, obenem pa tudi kavne jagode, ki se v njegovem želodcu ne razgradijo. Vse skupaj se v njegovem prebavnem traktu fermentira in izloči kot iztrebek. Iztrebke dobro umijejo, oluščijo jagode in nato kavna zrna prepražijo. Tudi midve z Ano sva se poskusile pri luščenju in moram reči, da ni tako lahko. V 5-ih minutah so vse štiri najine roke oluščile zrna zgolj za pol skodelice kave!
Po predavanju in ogledu procesa pridelovanja kave, so nas postregli s kavnimi zrni in kokosovim sladkorjem (odličen prigrizek) in nato še s skodelico najdražje kave na svetu! Sploh ni tako slaba, kot je slišati. Par zavitkov smo kupili tudi za domov, da bomo lahko tudi doma spili kakšno skodelico tega luksuza. ?
Čas je bil, da se prestavimo do svetišča Prambanan. To hidujsko svetišče slovi kot najlepše na svetu in je zaščiten kot Unesco svetovna dediščina. Zgrajeno je bilo v 9. stoletju, na tem območju pa se nahaja kar več kot 200 templjev. Najbolj slavni so trije templji v osrednjem delu, posvečeni trem bogovim – Višnuju, Brahmi in Šivi. Sprehajali smo se po velikanskem območju in ko nam noge niso več služile, smo najeli mali golf mobil, s katerim smo se vozili med templji. Sonce je počasi izgubljalo svojo moč in okrog 6. ure zvečer smo dočakali sončni zahod. Zopet začarani in očarani.
Voznik nas je potem odpeljal na elitno lokacijo, kjer smo si privoščili večerjo z razgledom! ?
Po večerji je sledil še ogled indonezijskega baleta Ramayana. Tradicionalno igranje na inštrumente, ples in petje nas je počasi uspavalo in po dveh urah krasne scenografije, kostumov in dejanj smo se utrujeni posedli v avto. Počasi bo za danas dovolj.
Pred hotel smo prišli okrog 23. ure in sledilo je še pakiranje, saj jutri zapuščamo ta prelepi in preprosti kraj. Budilko sem zopet navila pred 5. uro zjutraj, Jure pa je zagodrnjal, da se na tem dopustu zbuja še prej kot za v službo.? Do jutri!