NAROČI SE NA OBVEŠČANJE

Vpiši svoj mail in bodi na tekočem z novimi objavami na mojem blogu!

Borneo, Sandakan

Pozdravček iz Bornea!

 

Borneo je drugi največji otok na svetu po površini, ki meri kar 748.168m2. Deli se na tri dele: eden pripada državi Brunei, drugi del Indoneziji, tretji del pa je malezijski in tukaj se tudi trenutno nahajamo. Del otoka, ki ga bomo v naslednjem tednu raziskale se imenuje Sabah, kraj kamor smo prispele danes pa Sandakan.

Danes je bil zelo zanimiv dan – na malo drugačen način… Imele smo manjšo nezgodico, ki pa nam je kar dodobra pognala kri z adrenalinom po žilah!

Iz hotela smo se odjavile okrog 7. ure zjutraj in se z Grab-taksijem odpravile do letališča. Ker danes ni bilo gneče na cesti zaradi praznika, smo prispele dovolj zgodaj, da smo si privoščile dolgooo kavo. Kje, lahko trikrat ugibate! 😛

 

Morda bi sedaj lahko začela delati reklamo tudi za Starbucks, če imam že izkušnje kot fotomodel od včeraj…🙂

Po kavi smo na velikem letališču komaj našle naša “vrata” za let proti Sandakanu. Vmes pa smo na hitro zavile še v trgovino Victoria Secret, ki je pravi mali raj za ženske.

Do tu je vse potekalo… Nakar kar naenkrat tik pred vkrcanjem, Daša ugotovi, da nima pri sebi telefona! Prva misel, ki me je prešinila je bila ta, da je ostal na mizi v kavarni. Urša je ostala pred vrati za vkrcanje na letalo, v primeru da bi zamudili, midve pa sva tekli mimo varnostnega pregleda naravnost tja… Telefona seveda niso videli, niti našli. Kam smo šle naprej, smo razmišljale… Stekli sva v trgovino in tudi tam ga niso videli. Poskušala sem poklicati Dašino številko, ko se je javila malezijka, ki je znala vpiti samo: “Halo, halo, halo!” Tudi osebje Victorie Secret nama je želelo pomagati, vendar ni bilo učinka. Za najin let je bil zadnji klic, me pa še daleč od vrat… Skušale sva preceniti situacijo, kaj je slabše – ostati brez telefona ali brez leta ta dan… Pustili sva telefonsko prijazni trgovki in zašprintali proti letalu. Ujeli sva ravno pravi trenutek, saj so nama že skoraj zaprli vrata pred nosom. Tresli sva se kot šibi na vodi. Kaj zdaj? Izgubljen telefon, sim kartica, vse slike… In v trenutku, ko smo vstopile v letalu, se Daša spomni, da ga je odložila na info pultu, kjer smo spraševale za smer! Nazaj seveda nismo mogle, smo pa povedale zgodbo osebju, ki nam je takoj po letu dal za izpolnit obrazec za izgubljene predmete. Let je trajal 2 uri in pol, vendar nam se je zdela celo večnost. Po pristanku smo vzele prtljago in takoj odhitele do info pulta tu v Sandakanu. Poklicali so v Kualo in izvedeli, da je telefon na varnem pri njih in bo prišel z naslednjim letalom sem. Izpolnile smo še par obrazcev in problem je bil rešen. Kakšna sreča v nesreči!

Olajšano smo se odpravile proti hotelu – Four Seasons by Sheraton. In ostale brez besed, tako nas je očaral. Sobe na nivoju, razgled osupljiv in top lokacija. Vse kar si lahko zaželiš…

Raziskale smo bližnje ulice in ugotovile, da smo med samimi muslimani zelo velika zanimivost (vsi so nas pozdravljali in se čudili naši bledi “lepoti”). V pristanšču na terasi ob morju smo si privoščile kosilo za 10 Ringgit-ov (cca. 2€).

 

Nato pa še guavo, mango in pa kokos.

Vročina je kljub poznemu popoldnevu še kar pritiskala, zato smo se vrnile v hotel, smuknile v kopalke in skočile v “neskončen” bazen z neskončnim razgledom na pristanišče. Pogled na zeleno džunglo, nizke hiše in velike ladje je čisto nasprotje tistemu, kar smo zadnje 4 dni opazovale v mestih… Veliko bolj sproščujoče.🙂

Počakale smo sončni zahod in se odpravile še na sladico in ledeni čaj v lokal pod hotelom, kjer smo skovale jutrišnji plan! Komaj čakam, da ga preberete! 🙂

Leave a Reply

Follow

Get the latest posts delivered to your mailbox:

%d bloggers like this: