Po vseh zgodnjih jutrih in dolgih dnevih smo si danes končno privoščili “malo daljše” in umirjeno jutro. Na zajtrku smo se dobili šele ob devetih. To pomeni, da sem lahko zjutraj v miru odjogirala in si vzela malo časa zase. Sicer poskušam imeti to rutino tukaj skoraj vsak dan – vsaj nekaj minut gibanja, dihanja, malo tišine – preden se vsak dan znova potopimo v kaos Indije. A priznati moram, da je vstati zjutraj ob 5h kar izziv, ko hodimo spat okoli polnoč. Tako je bil ta “pozen” zajtrk na današnji dan pravi mali luksuz.

Po zajtrku smo se odpeljali iz Varanasi-ja proti Sarnathu – kraju, kjer se je začela zgodba budizma, ki leži le kakšnih deset kilometrov stran, a je popolnoma drugačen in totalno svet zase. Če je Varanasi hrupen, kaotičen in intenziven, je Sarnath skoraj spokojno miren. To je eden najsvetejših krajev za budiste na svetu. Tukaj naj bi Siddhartha Gautama po svojem razsvetljenju prvič učil svoje učence. Temu dogodku pravijo “obračanje kolesa dharme” – trenutek, ko je Buda prvič razložil svoje učenje o štirih plemenitih resnicah in srednji poti. Pravzaprav se tukaj začne zgodba budizma kot religije. Legenda pravi, da je Buda tukaj našel svojih pet nekdanjih asketskih tovarišev, ki so sprva dvomili o njegovem razsvetljenju. Ko pa so slišali njegovo učenje, so postali njegovi prvi učenci.

Najbolj impresivna zgradba v Sarnathu je Dhamek Stupa – ki je nekakšen kamniti simbol razsvetljenja. To je ogromna cilindrična stupa, visoka več kot 40 metrov in široka skoraj 30 metrov. Ko stojiš ob njej, imaš občutek, kot da stojiš ob nekakšnem kamnitem svetilniku. Spodnji del je okrašen z izjemno finimi rezbarijami – geometrijskimi vzorci in cvetličnimi motivi. Zgornji del je preprost, iz opeke. Okoli stupe hodijo romarji iz vsega sveta. Nekateri hodijo okoli nje v smeri urinega kazalca – to je tradicionalna oblika budistične meditacije, imenovana pradakshina. Drugi sedijo na travi in meditirajo. Zrak tukaj je res miren. Skoraj nenavadno miren v primerjavi vseh ulic Varanasija.

Ogledali smo si tudi Mulagandha Kuti Vihara, budistični tempelj, ki ga je v 20. stoletju zgradila budistična organizacija iz Šrilanke. Notranjost templja je polna ogromnih fresk, ki prikazujejo življenje Bude – od njegovega razkošnega življenja kot princa, do trenutka, ko zapusti palačo, meditira pod drevesom bodhi in doseže razsvetljenje. Te freske so delo japonskega slikarja Kosetsa Nosu.
Pred templjem raste tudi drevo bodhi, za katerega pravijo, da je potomec drevesa, pod katerim je Buda dosegel razsvetljenje.

Sarnath pa ni pomemben samo za budiste. Tukaj stoji tudi jainistični tempelj, posvečen jainizmu, eni najstarejših religij na svetu. Jainisti verjamejo, da se je tukaj rodil njihov 11. duhovni učitelj – tirthankara. Jainizem temelji na ideji absolutnega nenasilja – ne samo do ljudi, ampak do vseh živih bitij. Nekateri menihi celo nosijo majhne metlice, s katerimi pred hojo pometejo tla, da ne bi po nesreči stopili na žuželko.

Plan je bil, da obiščemo še muzej Sarnath Archaeological, kjer hranijo znameniti Levji steber cesarja Ashoke. Ta kamnita skulptura štirih levov je danes celo nacionalni simbol Indije – vidiš ga na bankovcih, dokumentih in državnem grbu. Ampak v hudi vročini smo se raje odločili za eno uro prostega časa. In skupina se je hitro razdelila. Fantje – in še tri pogumne dame – so šli na pivo. Ostale punce pa na market. Vendar smo tudi me na koncu ugotovile, da bi bilo mogoče bolj pametno iti na pivo in prihraniti nekaj rupijev.

Ko smo končno nadaljevali pot, je bila ura že tri popoldne, zato smo se ustavili še na kosilu. Med vožnjo smo skočili tudi na lokalno tržnico kupit nekaj sestavin za večerjo in zajtrk. In seveda – kot že velikokrat – smo postali glavna atrakcija. Otroci so nas gledali kot da smo prišli z drugega planeta, prodajalci so nas vabili k stojnicam, nekateri pa so se želeli fotografirati z nami. Tudi krave!

Proti večeru smo se z rikšami odpeljali proti znamenitim ghatom ob reki Ganges. Ghati so kamnite stopnice, ki vodijo do reke. V Varanasiju jih je več kot 80. In prav vsak ima svojo zgodbo.

Nekateri so namenjeni kopanju in molitvi, drugi kremacijam in obredom smrti ter tretji večernim obredom.

Mi smo ta večer želeli videti večerni obred Ganga Aarti – ples ognja. To je eden najbolj spektakularnih ritualov v Indiji. Vsak večer ob sončnem zahodu duhovniki častijo reko Gango kot boginjo. Ob glasbi, zvokih zvoncev, školjk in petju manter izvajajo sinhronizirane gibe z velikimi ognjenimi svetilkami. Ritual simbolizira hvaležnost reki – vodi, ki daje življenje.

Odločili smo se, da bomo obred opazovali z reke. In tako smo se vkrcali na majhen čoln. Tak dotrajan, star in razpadajoč. Naša kapitana sta bila… najstnik in približno sedemletni fantiček. In sploh mali, ta je čoln vozil z neverjetno samozavestjo. Kot da ima za sabo trideset let izkušenj. Bil je pravi mali šef – hotel je, da vsi oblečemo jopiče, skakal je s čolna na čolna in privezoval kot pravi stari čiča – kapitan.

Med vožnjo smo pluli mimo Manikarnika Ghat-a. To je najstarejši in najbolj sveti kremacijski ghat v mestu. Tukaj ognji gorijo 24 ur na dan, že stoletja. Družine pripeljejo pokojnika na nosilih skozi ozke ulice, zavitega v barvito tkanino in posutega s cvetjem. Telo položijo na leseno grmado, ki lahko vsebuje tudi do 300 kilogramov lesa. Cene lesa so zelo različne, in če družina nima dovolj denarja za zadostno količino lesa, ga kupijo samo toliko kot zmorejo in včasih trupelca ne zgorijo dokončno. V tem primeru potem v Ganges odplavijo tudi ostanke/kose mesa, ki so od trupla še ostali. Najstarejši sin prižge ogenj in ko telo celo zgori, pepel stresejo v reko Ganges. Za hindujce to pomeni najvišjo osvoboditev duše iz kroga ponovnih rojstev.

Od daleč smo opazovali, zrak je bil težak od dima, smoga in vročine ognjev. Vsi smo bili čisto tiho, kot da vsak v sebi predeluje neke svoje notranje misli ali konflikte, kaj je prav in kaj ni, in ali je to sploh resničen svet. Tako blizu smrti, a tako daleč… Misli so nas zazibale v ritmu valovanja reke… In kar naenkrat smo se znašli pri glavnem ghat-u, kjer se je že začel obred.

Duhovniki v oranžnih oblačilih so dvigovali velike ognjene svetilke, kadila in bakle. Ob tem so zvonili zvonci, ljudje so peli mantre, nekateri so molili. Mi smo za cel obred sedeli na čolnu (nekje iz pete vrste čolnov) in opazovali ljudi, kretnje, rituale… Na koncu smo prejeli blagoslov od brahmana in v reko spustili majhne košarice z rožami in svečko. Male lučke so počasi odplavale po temni umazani vodi Gangesa.

Jaz pa sem z reke Ganges dobila še en… trajen spomin. Ko smo izstopali iz čolna, se je ta v nekem trenutku zazibal. Stopila sem na rob – in se z nogo naravnost prislonila na izpuh (“auspuh”) od motorja. In rezultat je bila opeklina na stopalu.

Seveda sem takoj povprašala za pomoč Ladi… Na koncu je vskočil Metod, ker je menil, da Ladi nima take kreme (iz Bosne), a smo na koncu ugotovili, da se v njeni čudežni torbi skriva tudi ta. Namazal mi opeklino z antibiotično kremo, saj bi se lahko zaradi vse te umazanije rana zagnojila. 

Povečerjali smo zelenjavno juhico in nato popadali v postelje. Vročina in sopara zadnje dni res pritiskata, tako da smo res zdelani od celega dne.