Lep pozdrav iz Elle – najbolj idiličnega mesteca polnega turistov na več kot 1000m nadmorske višine. Ja lahko uganete, obdana sva z gorami, gozdovi, slapovi… Na splošno počutiva se kot doma!
Kot berete – očitno! Dobila sva vstopnice za vlak in to v 1.razredu! Tarin prijatelj nama jih je nakako uspel urediti zgodaj zjutraj in seveda pri tem mastno zaslužil. Midva imava pa spet prazne denarnice in morava menjati denar! No ampak sva se pa zeloo udobno peljala malo manj kot 7ur, se ležeče namestila na sedežih, gledala filme (ja tudi več tv-jev imajo v vagonih!) – Sam doma 1,2,3 in par risank, slikala nenormalne lepote pokrajine in opazovala, kdaj bova zagledala obiralke čaja na plantažah. Bilo je lušno, a predolgo.
Štartala sva že 8.47 iz glavne železniške postaje v Kandy-ju (po obilnem zajtrku seveda – Lastnik se je izjemno potrudil in mi napravil poln krožnik tropskega sadja!). Ko smo se namestili, je speljal v zelo počasnem ritmu, katerega ni spremenil celo pot. Mislim, da smo se peljali okol 10, max 20km/h. To je zelo dolga, počasna a idilična pot. Na začetku je minevalo kar hitro, opazuješ ljudi, pokrajino, na postajah vletijo gor domačini in prodajajo sadje, rottije (nekakšne zvitke), čaj in še marsikaj… Tudi obiralke čaja sem nemalokrat ujela na delu in jih poskušala ujeti na fotko. Po 6-ih urah pa smo že vsi komaj čakali, da zagledamo postajo z napisom Ella.
Ko smo se izkrcali (večinoma poln vlak turistov), sva stopila s postaje in šla na lov za tuk-tukom, da naju je odpeljal do hotela. Teh ni bilo malo zato sva se naslednjo minuto že peljala proti hotelu. Izkazalo se je, da sva zelo blizu in tako tudi vožnja ni trajala dolgo… Hotel pa waaaaw, tokrat je Jure rezerviral, nevem kako mu rata! Zdaj je itak čist ponosen in mi naprej meče, da bo zdaj on rezerviral hotele (in zdajle dejansko že eno uro išče najinega naslednjega!)… Res lepo urejeno, novo, prijazni lastniki in še do centra je 10min peš! Idealno.
Malo sva se osvežila, Jure je popil kavico na ogromni terasi (na kateri bi kar visel in visel, sploh ob tako urnem wi-fiju?), nato pa sva krenila proti centru. Na poti sva zagledala, da oddajajo skuterje in sva bila kar sklepčna, da se nama ne da preganjati s tuk-tuki…
In tako sva že drvela proti Tea Factory – tovarni čaja Uva Halpewatta. Malo sva bila že pozna, če zaprejo ob 17.30 sva imela ravno še 45min časa… Vendar cesta je bila grozna, sami hribi, ovinki, luknjaste ceste in kozje potke, na koncu pa taaaak klanec, da naju je skuter komaj pripeljal do gor. Vmes sva srečala dva turista na skuterju, ki nista prišla na vrh in sta obrnila… Ampak nama je uspelo! Varnostnik je vpil, naj pohitiva, ker zapirajo… In res so 16.55 sva ustopila, se sprehodila mimo sušilnice čaja in pakirnice ter trgovine, ampak žal naju je prijazni gospod odslovil in naju povabil jutri na turo. Hm, kako bi rekli – kratko a sladko.
Skupaj z delavkam in delavci sva zapustila tovarno, zanimivo nama je bilo kako si vsakega pregledali, da ni česarkoli skril v torbici… Kot da mešajo drogo. Spustila sva se v dolino, sklenila da skočiva še do slapov tu v bližini in potem na pošteno večerjo!
Kar dolgo sva se vozila (teh 2km se pa vleče!), saj v resnici tukaj nimajo pojma o razdaljah, nekdo ti reče za ovinkom, nekdo 2km, 4km… No pa sva po 20min vožnje v dolini končno prišla k slapu – Ravanna falls, ki je drugi največji na Šrilanki. Par fotk slapu in par fotk opic, ki sem jih zagledala v bližini, pa sva šla! Ugotovila sva, da se je kar dobro ohladilo in da kašna jopica ne bi bila odveč….
Peljala sva nazaj skuter, našla malo bolj turistično restavracijo in imela bolj skromno večerjo. Jure hamburger, jaz pa neko zelenjavo z rižem. Brezveze in nič omembe vrednega. Sva se pa zato ustavila na hoppersih – neke riževe palačinke. Mnjamii! Sva si privoščila kar vsak po 2! Bajsija!
Zdaj pa poslušanje murenčkov (al škorpijonov al ščurkov nimam pojma) na terasi in uživanje v prečudoviti Elli….
Noč!