Potovanja v Dakho sem se res veselila… Slišala sem veliko stvari (tudi slabih) o tej destinaciji, vendar sem rajši opustila pričakovanja in se prepustila presenečenju. Nekje sem prebrala, da lahko med obiskom Dakhe obiščeš šolo in podariš stvari, ki jih ne potrebuješ več… Glede na to, da tu v Dubaju res nimam veliko oblačil, sem prosila prijatelje, ki so mi na začetku maja pripeljali svoja stara oblačila.Spakirala sem vse v svoj veliki kovček in odšla na let v upanju, da bo kateri od kolegov pripravljen iti z mano ven iz hotela. Brala sem zgodbice, da ni varno zapustiti oazo udobja v glavnem mestu Bangladeša, vendar še vseeno sem upala, da bom našla način. Ko sem omenila kolegom, so se mi vsi začeli smejati in mi predlagali, naj se raje prepustim luksuzu hotela in samo uživam. Fino.Ko sem že mislila, da je moja zamisel splavala po vodi, sem na letu spoznala skupinico prijateljev iz Abu Dhabija, ki so leteli v Dakho z namenom, da obiščejo slum (revno četrt) in šolo. In to še ni vse, z njimi je potoval tudi Mo, človek velikega srca, ki je ustanovil to šolo s svojo bivšo punco leta 2009. Kašno naključje! Povabili so me zraven in seveda sem ponudbo takoj sprejela. Navdušili smo tudi sodelavko Zaneto in tako sva se jim naslednji dan pridružili pri izletu v revno četrt.Organizirali so nama prevoz iz hotela in ko naju je šofer zaklenil v kombi, sem vedela koliko je ura. Policijski psi so ovohavali avto, varnostniki so pregledovali turbino, notranjost prtljažnika in za trenutek sem sama pri sebi pomislila, oh Kaja v kaj se spuščaš. Vse svoje dragocenosti sem pustila v hotelskem sefu, za vsak primer, s seboj sem vzela le telefon in nekaj bangladeških bankovcev.Vožnja skozi mesto je bila šok, pričakovala sem nekaj podobnega Indiji, vendar je bilo še hujše… Revščina, lakota na ulicah, konstrukcija nedokončanih mostov, podirajoče stavbe, miljoni ljudi visečih ven iz vlakov, sedečih na strehah starih zarjavelih avtobusov, umazani otroci prepuščeni sami sebi, shirani psi oguljeni do kože poteptani ob cesti,… Vožnja je bila zelo divja – trobljenje, izsiljevanje, nespoštovanje pravil, najbolj me je presenetilo to, da v avtih v večini sploh nimajo varnostnih pasov.Prispeli smo do hotela, kjer so se nam na pustolovski vožnji pridružili najini novi prijatelji. Takoj sem se počutila varnejše. V avtu so s sabo pripeljali tudi dobro energijo, saj sva z Zaneto za nekaj 10 minut resnično dvomile v najino odločitev in sva se samo tiho spogledovale. Po nekaj minutah smo prispeli do četrti… Peš smo se odpravili po umazanih ulicah, kjer si lahko videl vso mavrico umazanije, od plastike, rjavih luž, perja kokoši, gnilih olupkov do človeških iztrebkov… Za trenutek sem pomislila, da bi bilo mogoče bolj pametno obuti superge. Ogabnega vonja v tej hudi vročini, sploh ne znam ubesediti… Neprijeten občutek, ko je stotina oči buljila v nas, je izginil takoj, ko so se nam na poti pridružili ljubki otroci… Ljudje so buljili v nas, a so bili zelo prijazni, nekateri so nas celo povabili v njihove “hiše” – sobo veliko 2×2 metra v kateri stanujejo starši in 5 otrok. Za to stanovanje, zbito skupaj iz pločevine, brez elektrike in vode morajo plačevati najemnino, zato se tudi celo življenje veliko selijo, saj je revščina tukaj ogromen problem. “Kuhinja” – prostor zunaj sredi soseske z osmimi gorilniki je skupna za 500 ljudi in pravo gojišče za razne bolezni, saj jo obletava miljone muh, okoli se mota več deset pernatih živali, golobov, shiranih psov in lačnih bosonogih otrok, ki namesto hrane v usta tlačijo svoje umazane rokice. V tem trenutku je bila grenkoba v meni tako močna, da nisem vedela ali mi po licih tečejo kaplice potu ali ogromne krokodilje solze. Kakšno življenje je to, da je tako nepravično!
Ko sem že mislila, da ne zmorem več vsrkavati bede ubogih nedolžnih ljudi, ki so se na ogromno žalost rodili pod nesrečno zvezdo ter na najbolj nesrečnem kraju na svetu in da se bom sesula od žalostne realnosti, vročine, smradu in obupanih pogledov, smo se odpravili do edine svetle točke v tej vasici – šole.Šola, osnovana pod okriljem Mo-ja in humanitarne organizacije Choice to change (=Priložnost za spremembo), je po mojem mnenju nekaj najboljšega kar se je zgodilo “izbranim” otrokom v njihovem življenju. Te priložnosti namreč ne dobijo vsi otroci, starši morajo izbrati le enega srečkota v družini, ki bo imel priložnost za lepše in boljše življenje. Šolo financirajo sponzorji s celega sveta. Danes šolo obiskuje več kot 200 otrok, vsi so čisti, oblečeni v lepe uniforme in neverjetno lepo vzgojeni.Za dobrodošlico so nas navdušeni pričakali pod šotorom pred šolo. Posedli so nas, pred nas postavili velike ventilatorje in nam podarili cvetje. Pripravili so nam neverjetno predstavo z govori, plesom in petjem. Toliko talentiranih otrok na kupu! Resnično smo uživali v točkah, ki so poskrbele, da so naše misli odplavale stran od resničnosti nesrečnega kraja… Po predstavi smo odšli na ogled šole, kjer so nas otroci že pričakali v svojih klopeh. Vsi navdušeni so mencali z nogami in nas prijazno pozdravljali, ko smo vstopali v vsak razred posebaj. Prinesli smo jih kolačke in čisto vsak izmed njih se je zahvalil vsaj 2x. Preživeli smo nekaj ur z njmi, se igrali, pogovarjali, peli pesmice… Predstaviti sem jim morala celotno mojo družino, povedari vse o mojem možu, pokazati slike moje prelepe sestrice, pokazati in predstaviti imena vseh prijateljev ter njihovih poklicev… Pregledali smo celo mojo galerijo slik mojih najljubših ljudi in želeli so vedeti čisto vsako podrobnost mojega življenja.Vsi so želeli biti jaz. Vsi so želeli imeti moje življenje. Vsi so imeli v nedolžnih očeh sanje, kako bodo jaz, ko odrastejo. Vlivala sem jim upanje, jim svetovala naj se učijo in posegajo po svojih največjih sanjah. Resnično upam, da se izpolnijo za čisto vsakega izmed njih. Solze so mi večkrat spolzele po licih in ko so vprašali zakaj imam kapljice po obrazu, sem se z lahkoto izgovorila na vročino in potenje, saj so bila tudi moja oblačila vsa prežeta z vodo. Vprašali so me tudi, če sem muslimanka, saj je to poglavitna vera v tej državi in ko sem jim s tresočim glasom z nelagodjem odgovorila, da ne, so me “potolažili”… “Nič hudega, na svetu sm vsi enaki!” A lahko verjamete, da so 8 let stari otroci bolj pametni in človeški, kot je večina odraslih na tem svetu.Čas je prehitro minil, lahko bi ostala še cel teden in se z njimi igrala gnilo jajce. Poslavili smo se, obljubili so, da bodo ostali v šoli in se bodo pridno učili. Še zadnjič sem pogledala v iskrive oči, ki so kar prekipevale od sanj…Po umazanih ulicah smo se odpravili nazaj do kombija. Mimo nas so trobile rikše, vaški otroci so nam mahali v pozdrav in z mešanimi občutki smo se poslovili. Zahvalili sva se Mo-ju in druščini za neverjetno izkušnjo, izmenjali smo si podatke in se odpravili vsak v svojo smer. Šofer naju je odložil v naši luksuzni oazi – hotelu La Meridien. Za trenutek se mi je zazdelo, da sem na drugem koncu sveta, ne pa par kilometrov stran od revne vasice…