Najin zadnji dan v Vietnamu se je začel zgodaj, noč je bila prekratka. Spet sem spala samo 3 ure, ampak sem se zbudila sveža kot rožica. Na hitro sem vse stvari natlačila v svoj (pre)majhen potovalnu nahrbtnik in šla na zajtrk. Kava je bila vredu, zame pa žal samo banane, pa še to navadne.

Že včeraj zvečer, ko sva prispeli v hostel, sva rezervirali poldnevni izlet v Cu Chi tunele… Odhod naj bi bil ob 8.uri, vendar je agencija zaradi velikega števila udeležencev zamudila kar 45min… Vrnili naj bi se ob 14h, vendar žal nama zaradi zamude in velike števila ljudi niso mogli zagotoviti, kdaj točno naju bi se vrnili, zato sva morali izlet odpovedati, saj sva morali zapustiti center Ho Chi Minh City-ja najkasnje ob 16h.

No, in tako sva imeli prost dan… Saj je tudi to pasalo, šli sva po trgovinicah, se sprehajali po parku, si privoščili še zadnjo vietnamsko kavo in zadnje nudle v najboljši restavraciji v mestu. Dobili sva se tudi z Vu, Vietnamko katero sva spoznali včeraj na busu… Res je vredu punca! ? Izmenjali smo si kontakte in kmalu pride v Sloveniji. ?

Na kavi sva spoznali tudi starejšega gospoda, ki nama je prijazno posodil 3 izvode vietnamskega časopisa… Zapletli smo se v pogovor in ugotovili, da je iz Darwina, Avstralija ter da zelo veliko potuje po svetu. Dal nama je kontakt, če kdaj zaideva v Avstralijo, nama odstopi svojo veliko hišo. Prijeten gospod, razgledan in uglajen, na žalost je ostal sam zaradi okoliščin in zdaj najde srečo v potovanjih.

Tako, dan je minil hitreje kot cel teden, še sami nisva dojemali, da bova čez nekaj čez 20ur že doma… Pogrešala bom vročino, Vietnamce, pokrajino in tudi ogromna mesta, v katerih se z lahkoto zgubiš.

Malo čez 15h sva se z vso prtljago vred odpravili na avtobusno postajo, ujeli bus 109 in se odpeljali na letališče.

Privoščili sva si še nesramno drago kavo na letališču (1,30€) in počakali na najin odhod. To je bil najin 6 vzlet na tem potovanju (od 8-ih)! ?

Let je trajal 7 ur in še nekaj, bil je miren, filmi novi ter postrežba odlična. Minil je kot bi mignil…
In tako že sediva na letališču, urejava slikce na telefonu in se pogovarjava o dogodivščinah, ki jih ne bova nikoli pozabili.

Spali danes nisva kaj dosti, čakanje na letališču v Abu Dhabiju je minilo hitro, malo sva podremali, iskali udobne sedežke in se šli ven iz letališča nadihat “puščavskega” zraka

Naslednje letalo za Beograd, Srbijo je zamujalo kakšne pol ure. Leteli smo 6 doooolgih in neudobnih ur, saj letalo ni imelo niti ekrančkov, niti solidnega obroka. No vsaj name so zopet pozabili in tako sem dobila samo 5 malih kockic sadja. Komaj sem že čakala, da pristanemo, čeprav sva se med letom prav dobro imeli. Pred nama sedela slovenska družina, ki je priletela iz Indije in s katero sva se prav dobro zaklepetali. ?

Končno smo ob 13h pristali v Beogradu. Šli sva skozi carino, skočili na bus in se odpeljali v center. Petra si je takoj na prvem ovinku privoščila McDonalds, jaz pa sem šla v azijsko restavracijo na “povrće i pirinać”. Mnjami. Čeprav bom neskončno pogrešala vietnamske nudle!

Privoščili sva si še kavico v prikupni italijanski kavarni s pogledom na beograjske ulice… Tudi kava ni tako dobra kot vietnamska!

Počasi sva se sprehodili do avtobusne postaje, skočili na bus in se odpeljali nazaj na letališče. Prišli sva ravno pravi čas, vendar je imelo letalo kar pol urni zamudo!

Čakali sva in čakali, in ko smo se končno “napokali” na avtobus, ki naj bi nas odpeljal do letala, se je spet vse ustavilo. Čakali smo na busu 20min, nato pa so se vrata zaprla in prepeljali smo se par metrov… Bus se je ustavil in vsi smo morali nazaj na letališče. Imeli so težave s “propelerčkom”, zato smo morali še enkrat skozi kontrolo nahrbtnikov in pasportov ter se vkrcati na drugo letalo – veliko večji in udobnejši Boeing. Vseh nas 20 potnikov, namenjenih v Ljubljano, smo se lahko razkomotili in udobno namestili čez več sedežev! Kakšen luksuz.

Imeli smo 1,5 urni zamudo, vendar smo nekaj časa pridobili z močnejšim in hitrejšim letalom. Ko smo pristali, nama je po dolgem potovanju iz Ho Chi Minh-a do Ljubljane kar odleglo, ker sva doma.

Takole sva zaključili najino potovanje po Vietnamu, veliko sva videli, se naučili, se zabavali, raziskovali in še veliko več ljudi spoznali. Bilo je zakooon!
Jaz pa že gledam nove karte za neznano kam, tako da se beremo kmalu… Do takrat pa, uživajte!!!