Heej!

 

Spet sva na poti! Ura je 22.30 tukaj v Dubaju. Čakava na naslednji let, na katerega se bova vsak čas vkrcala… Tole potovanje iz Zagreba ni bilo ravno luštno!

Kot prvo nama je let zamujal, tako da smo štartali kako uro kasneje kot bi morali. No ne rečem, da nisva bila živčna, ker sva imela tukaj v Dubaju le eno uro za prestop… No ampak na srečo bova ujela!

Drugo – letalska družba Flydubai ni niti približno tako fina kot Qatar! Sedeži so veliko manj prostorni, ne dajo se poležat (kar bi v najinem “zmačkastem” položaju prišli še kako prav!!), ne dobiš vzglavnika, ne dekce (no itak je blo 30 stopinj gor pomoje!) in oglede filmov moraš plačat! Wtf??!  Uf teh 5+ur na tem avionu boo dooolgih! Ja vse te minuse je na srečo rešila solidna večerja – makaroni s sirom (zame) in pišček (Jure)! Na srečo sva v škatli dobila več snackov kot sva jih lahko pojedla… Tako sem svojo lakoto potešila vsaj s hummusom in “neko frutabelo”?

Jure je celo pot ležal čez tri sedeže z glavo naslonjen na meni (luksuuz a?) in na koncu mi pribije, da ni niti 10min spal!! Hjoo. Jaz sem sicer zlomljena ma stolu nekako prespala večino poti… Tako da, očitno sem spet samo jaz spočita!

Za piko na i so na koncu potovanja poskrbele še turbulence (baje je zdaj tako obdobje!), zaradi katerih so parkat obrnili letalo… Moram reči, da je bil to eden mojih bolj nemirnih letov…

Vkrcala sva se na naslednje letalo in ne boste vrjeli, ta let se nama je še 3x bolj vlekel… Spet smo imeli zamudo, tokrat zaradi preobilnega prometa letal na dubajski vzletni stezi. Ampak tokrat so nas napokali v letalo in smo kot ribice v konzervi čakali na vzlet kar celo uro! Brez klime! Lahko si predstavljate, kako nama je bilo vroče. Zraven naju se je tokrat naslikala neka indijka oz.mogoče šrilankica (kdo bi vedel, sej so vsi isti?) in mi zasedla sedež zraven okna… Hm tokrat dremanje na oknu odpade. A sva bila že tako zmatrana, ali pa se nama je samo zdelo, da so sedeži čedalje bolj skupaj in, da je za noge še manj prostora?! Jah torej še dodatnih 5ur prekladanja, zvijanja in dolgočasja na letalu… Tokrat brez malice ali večerje. Ko smo končno pristali po nekaj več turbulencah, sva si oddahnila. Trtice so naju dodobra bolele.

Morala sva priti čez imigracijski postopek in pridobiti vizo v potne liste. Potem pa sva stopila iz letališča in v naju je zopet butnil gost, vroč, smrdljiv in soparen tropski zrak. Še huje kot na Tajskem! In potem se je začelo…

Namenjena sva bila na avtobusno postajo, nakar naju začne obletavati prvi, drugi, tretji taksist in naju prepričevati, da v Dambullo sploh ne vozijo, da je zadnji že speljal, da je vožnje 6ur do tja, da naj greva raje z njim in prihraniva čas, da morava v center Colomba na avtobusno… Itd. take fore! Fantje, ne boste me, tokrat sem se pripravila! Prebrala sem vse o takih goljufih in lažnivcih in sem se jim odločno upirala! Jure je bil malce skeptičen in je vseskozi ponavljal: “Pa si preverila ti to? A gre res iz Colomba? Kok je do tm?”

Kljub temu da pa ni bil čisto prepričan, se je tudi on delal nezainteresiranega. Ko sva končno našla avtobusno ploščad čisto drugje kot sva jo iskala, je bil najin avtobus za Dambullo že poln (no, če gajbici s parimi trdimi stoli lahko sploh rečemo avtobus!)… Na srečo pa je zraven čakal bus za Colombo s klimo in udobnimi stoli in odločila sva se, da greva na tega in presedeva tam na drugega. V tem bi se dalo malo pridremati, a kaj ko je vožnja trajala le 15min.  Na busu sva se spoprijateljila z nekim šrilankcem, ki naju je zadnje dni najinega potovanja povabil k njemu v goste. Hm, po tem kar sem videla z busa, mislim da bomo Colombo žal preskočili! Pomagal nama je tudi pri iskanju busa za Dambullo in midva tepca nisva šla na klimatiziranega!

Ker to kar je sledilo, je bila pa cela Indija! Bus brez klime, z odprtimi okni, sedeži veliki za pol moje riti, poln prešvicanih domačinov, s hrupno cigumigu šrilansko musko in voznik, ki misli da je Rossi! Sedela sem ravno pri odprtih! vratih in parkrat sem se komaj zadžala, da me ni centrifugalna sila odnesla skozi vrata! Da ne govorim o neudobju, stiskanju in drgnjenju ob prešvicanega šrilankana zraven mene in premetavanju gor, dol, levo, desno kot da smo krompir! Prvo uro sem uživala, opazovala ljudi, se smejala voznikovemu trobljenju in njegovemu pogumu, kako je prehiteval vse živo ( od pešča do tovornjaka) v škarjice! Nemalokrat je šlo za las! Potem pa je sonce začelo čedalje bolj pripekati, postajalo je vroče, limali smo se eden na drugega, z las mi je kapljalo na vsaki postaji, ko smo ustavili in je nehalo pihati. Minile so 2 uri nato 3… Mi pa še kar vozili,  no in po malo manj kot 5-ih urah smo končno prispeli.

Seveda naju je voznik odložil na napačni postaji… Prijazni gospodič iz najine nastanitve naju je komaj našel, saj nama je par dni prej ponudil prevoz… In tako se je najina pot še malo podaljšala. Oba limasta, lačna in polna energije (jaz), utrujen (Jure?) sva komaj čakala na tuš in hranoo!

Prišli smo do najinega guesthousa, dobila sva luštkano starinsko sobico (čistoo predvsem!) in najbolj prijazne lastnike. Gospa, sestra od fanta, ki naju je pobral, je najbolj uslužna in nasmejana ženska kar sem jih spoznala! Rekla je, da če bi vedela, kdaj prideva bi nama skuhala, da potrebuje vsaj eno uro, če želiva počakati. Kljub želji po hrani in tušu, sva se odločila, da skočiva še v Dambula caves in Rock Temple (jame in tempelj vklesan v skalo). Ja evo, pa sva spet začela s templji! Ampak bova kmalu zaključila, obljubim.

Torej prijazni bratec (še vedno si nisem zapomnila njegovega imena!) naju je na hitro zapeljal do vznožja Skalnega templja, medtem ko je sestrica kuhala pojedino z velikim P! Boste kasneje videli zakaj.? Ker sem od utrujenosti pozabila razmišljat, sem pozabila ruto za čez rame in na srečo je bratec rešil tudi to!

No uglavnem sto stopnic do gor, na srečo so nama pot in vročino krajšale opice… Kako so ljubke, baje so sicer agresivne, zato še zbiram pogum, da eno pocrkljam! ? Na vrhu tempelj, malo drugačen kot ostali, namreč vklesan je v skalo… Par fotk, šla sva v jami in nato počasi dol… Čas je že bil, da si privoščim en mango! Mnjaaami.

Sprehodila sva se še do Golden temple, kjer je veliki pozlačeni kip Bude večji kot tempelj sam…

Potem pa večerja. Pojedina v pravem pomenu beseda, tale lastnica je res odlična kuharica, pa koliko je naredila!!

Drugače pa ja – kari na tisoč in en način in predvsem pretiravanje z njim, ampak bila sva toook lačna, da je bilo božanskoo!

Po večerji sva še malo sedela na terasi in se čudila miru in tišini zunaj… Prava milina za najina ušesa zadnje dni… Obdana z naravo sva zadremala kar zunaj na stolih, dokler naju niso prebudile kapljice dežja. O ti šment, naj se zlije do zjutraj, ker jutri bo naporen dan in rabimo sonce! Držite tacee!
Do jutri!

Še par stvari o Šrilanki, da boste imeli lažjo predstavo:

Šrilanka je otočna državica na jugovzgodu (bolj jugu) Indije. Pred nekaj 1600 leti ali več, je bila del nje, zato je večina prebivalcev indijskega rodu. Je zelo revna država, kar se odraža na skromnih bivališčih, neasfaltiranih cestah (povsod rdeča zemlja in prah) ter skromnosti prebivalcih samih. Je zelo umazana, smeti povsod, še na najlepših krajih, zaščitenih z Unesco-m (Sigriya, Polonnaruwa,..) smeti ležijo prav povsod! Kar potrjuje to kar vseskozi govorim, Indijci so “packi”, videla sem to na Tajskem, v Dubaju, ampak tukaj je pa najhuje! Sri lanka je druga največja izvoznica čaja (takoj za Indijo) in je v večini budistična država. Plačujeva z lankini rupiji in sicer 1€=cca.155Lkr, tako da so najine denarnice res polne keša! ? Vse je poceni, razen turističnih stvari, katerim so nabili cene do neba! Javni prevoz je smešno poceni, prav tako hrana! Jure je npr. za rogljiček plačal 15centov! Povsod so opice in jaz res uźivam! Vožnja z busi in ostalimi sredstvi je nora in življenja visijo na nitki, skos vozimo v škarje…Ljudje so prevsem zelo prijazni in uslužni, otrocim predvsem deklicam sva nenormalno zanimiva, vse gledajo v moje tatuje in se smejejo in mahajo. Res so pravi luškoti!