DAN 6:

Uf dan smo začele komaj… Po včerajšnjem žuru je bila noč zelo kratka. Čeprav smo vstale šele okrog pol 9h, je bilo 6 ur spanca premalo… Žur je bil še kar vredu, če odštejemo, da je bilo tam več kot pol domačinov in masajev ter pijača po vrtoglavih ljubljanskih cenah! Kaj vse si privoščijo. Žur se je odvijal na plaži in mislim, da smo vse prvič plesale po mivki. Urša je nekako nesrečno brcnila v skalo in si poškodovala prst… Zaradi katerega je danes ostala kar v hotelu.

Pojedle smo obilen zajtrk in poklicale taksi.

Nas tri je zapeljal na plažo v Paje, kjer smo že ob 11h imele tečaj. Najin inštruktor naju je že čakal, tako smo se samo preoblekle in takoj šle v vodo. Seveda še prej pripravile, napihnile in zvezale kajt. Ker je bila ponoči polna luna, je bila oseka danes neverjetna! Ura je bila že 11.00, voda pa je še vedno segala do gležnjev 5km od obale. Ja! Lahko si predtavljate, da smo hodili več kot pol ure, da smo prišli v laguno, kjer je bila voda do kolen. In smo začeli, upravljati s kajtom in se postavljati na desko. Na koncu tečaja nama je uspelo zvoziti 25m! Wuhuuu!

Medtem ko nisem bila na vrsti za treniranje, sem opazovala laguno, naraščujočo vodo, domačine ki so nabirali alge in se vozili mimo z ladjicami! Kakšen raj. Prav točno tak občutek sem imela, ko sem stala tam sredi turkizno modrega oceana, okoli mene bele plaže in visoke palme, sonce, nekakšni čisto beli galebi ter domačini, ki prečkajo laguno do plaže in te pozdravljajo: “Jambo!” Dobro, da sem imela sabo goPro-jko, da sem ujela te lepote…

Tečaj je prehitro minil, voda je narasla do vratu in počasi smo se skobacali iz vode. Jutri pa spet!

Trening, sonce in veter so naju dodobra izčrpali, zato smo šle na okusno kosilce v bližnjo restavracijo.

Soncu je začela pešati njegova moč, zato smo počasi zapustile plažo in se s taksijem vrnile v hotel.

Tajdo je malce opeklo, zato nam je hotelir prinesel odrezano aloe vero, ki jo je nasekal na manjše koščke, s katerimi smo si navlažile kožo.

Še malo druženja ob bazenu in večerjica v hotelski restavraciji. Danes so nas pocrkljali s sušiji, toastki s paradižnikom in ogromnimi kokosi iz katerih smo spile kokosovo vodo. Poleg večerje. Zastonj. ?

DAN 7:

Helou.

Danes je bil jutranji tek čisto dolgočasen, plaža popolnoma prazna, cela samoo zame… Začuda je bila danes najvišja plima kar sem jo kdaj videla, odkar sem tu na Zanzibarju. Voda je prišla čisto do konca plaže, tako da sem morala nemalokrat skočiti čez ali v morsko lužo. Kako nenavadno.

 

Šle smo na zajtrk pozno, punce so si danes privoščile malo več spanca. Za zajtrk kot običajno, le da je bil danes še obilnejši. ?

Ob pol 11h smo imele naročen taksi. Tajda se ni počutila dobro, zato sta z Dašo ostale v hotelu. Me z Uršo pa sva šle v Paje na plažo. Danes je bilo vetrovno že dopoldne, oseka pa za to uro neverjetna! Vode skorajda ni bilo, kajterji pa so se vozili le po lagunah med peščenimi sipinami mivke. Bil je osupljiv razgled…

Dan je minil hitro kot vsak dan, kajtanje, plaža, nato kosilo v bližnji restavraciji in druženje na hotelskih zofah.

 

DAN 8:

Dan smo začeli slabo, nevem ali mi je tale trinajstica zgoraj prinesla nesrečo al kaaj… Šla sem tečt, kot vsak dan okrog 7h. Že takoj ko sem zavila na plažo, se mi je pridružil ljubek, majhen in prestrašen psiček, ki mu je moja družba očitno godila. Najprej sem ga še podila stran, potem pa sem se sprijaznila z novim so-tekačem in sva šla. Kmalu sem ugotovila, da je voda veliko višje kot včeraj ter da je plima tako velika, da si moram sezuti superge, da jih ne bi zmočila. Ravno ko sem bila pri najdaljšem opornem zidu na plaži, je psiček začel na polno jokati. V trenutku, ko sem pogledala nazaj, mi je bilo vse jasno. Obkolili so naju vaški psi (kakšnih 5 vse skupaj), ki so več kot očitno bili na svojem teritoriju! Začeli so ga napadati, piki mali pa se je skrival za mojim nogam. Vendar tako ni šlo naprej… Videla sem, da sem tudi jaz v nevarnosti in v trenutku sem bosa splezala po živi skali do vrha zidu. Bravo Kaja, res! Rezultat: porezani podplati. Fajn. Psi so se na srečo postrgali, mali bogi mišek pa je pritekel do mene in želel z mano naprej. Kadarkoli sem se ustavila, je začel jokati na polno. Okej, pa pejva naprej. Po parih sto metrih naju je oba zalil tako velik val, da sem komaj rešila telefon v torbici okrog pasu. In psa. In sebe. Omojbog, zdaj pa dovolj! Mislim, da je teka za danes dovolj. Isti trenutek sem se obrnila in stekla proti hotelu, kakor hitro sem mogla s tem ranjenim tacam (kužek seveda za mano). In Pospremil me je prav do vrat moje sobe, božček. Ja tale moj tek danes, ni bil ravno produktiven.

Potem smo imele zajtrk, danes še bogatejši in še obilnejši kot vedno. Mmmm! Pogrešala bom tole jutranje razvajanje.

Nato je sledilo pregovarjanje s taksiji in po eni uri čakanja ter “pole, pole” je končno primigal svoje kolo! Avto itak. In nas zategnil do Pajeta.

Oh. Kje je veter? Ko smo prišle so bili pogoji izjemno slabi, nobenega kajterja v vodi. Malo smo počakale, Tajda in Daša sta si zakupile ležalnike in se zleknile me z Uršo pa sva iskali najinega inštruktorja. Šle smo na sprehod po laguni ter ga našle na vodi. In potem sva šli še midve.

Danes je bil zelo produktiven dan zame, peljala sem se uuuf več sto metrov. In začutila kajt. In izboljšala držo. Jutri pa sfiniširamo, da bom skoraj kot pravi profi. No sicer drži to, da moraš preden prideš do cilja moraš večkrat pasti in se pobrati… Pa dobro, par bojnih ran več na mojih nožicah, no big deal!

Voda, sonce in veter so nas utrudili, tako smo še malo poležavale na plaži ter si okrog 17h privoščile odlično večerjo. Zame kot vedno, mmm.

Sonce je zašlo, veter je začel še bolj pihati in naše oblekice so bile premalo… Odpravile smo se še v trgovino in nato v hotel, kjer smo se družile ob družabnih igrah in tudi socialnih medijih seveda! ?

DAN 9:

Ja evo pa smo se zbudile… V naše predzadnje jutro v raju. Danes sem tek spustila, še vedno imam travme od včeraj in moje noge/podplati niso nič kaj boljše… Še huje, danes se mi zdi, da je moj porezan mezinček kot zatečena klobasica! Bojne rane od kajtanja pa tudi niso še čisto zaceljene, sem kar dobro orala po mivki očitno!

No ampk jaz se ne dam. Zjutraj sem pač spustila tek in bila po obilnem, razkošnem, sanjskem zajtrku kot nova! Ja kot vidite na sliki, res nas razvajajo… Ne vem kako bom preživela doma samo z jabolki in bananami za zajtrk… ☹️

Po zajtrku seveda taxi do Pajeta. Sedaj smo se že naučile, da ga vedno pokličemo eno uro prej in vpijemo v telefon: “Araka, araka!!” Kar pomeni ravno nasprotno od “pole, pole” (=počasi), seveda hitro. No in danes mu je že skoraj uspelo biti točen.

Prišle smo na našo sanjsko plažo v Pajetu, kjer nas je zopet razvedrila sanjska scena turkiznega morja in bele mivke. Lagune so vsak dan bolj osupljive in vsak dan bolj se zavedam, da sem pravzapraj v resničnem raju na Zemlji!

Vendar veter je bolj razočaranje… Ne glede na zelo dobro napoved (15+ vozlov), je bila le rahla sapica, ravno tolikšna, da mi je vezljala lase… Ampak žal ni bilo dovolj, niti za največji kajt. Inštruktor Ariano je predlagal, da počakamo… In tako smo se razkomotile, dale vse štiri tačke od sebe in čakale na veter. Ni bilo tega pol ure, veter se je okrepil, mi pa na delo. Z Uršo sva pripravilo kajte, napihnili, razvili štrikce, napeli in launčali (=vzdignili) kite. Potem je sledilo pešačenje do lagune. Ker sem čedalje boljša, lahko zdaj že sama “šetam” svoj kajt po obali in nosim dilo. (Kot da je to res tako lahko!) V resnici je zelo izčrpujoče. Po kratki in zelo dobro izvedeni vožnji, je veter začel popuščati in nehal pihati celo toliko, da sva morali spustiti kajt v vodi in ga odnesti na obalo. Fino, res uspešno.

Na žalost nama ni preostalo nič drugega, kot da samo čakava na ojačanje vetra. Uf. Vmes smo izležavale, brale knjigo, pile kokose in smuti… Šle smo na malico, saj smo se danes odločile, da si privoščimo še zadnjo večerjo v Pajetu.

Ja po malici okrog 16h pa je začelo pihati in to zelo močno! Res krasno. Vendar s tem je začela naraščati tudi voda in pojavili so se ogromni valovi. Danes nam ni bilo usojeno, verjamem pa da bo jutri naš dan!

Poklicale smo taksi, šle v trgovino in nato v hotel, kjer smo se osvežile in uredile.  Šle smo na večerjo v Paje na plažo in potem zraven na nek party na plaži s techno musko… Nismo zdržale prav dolgo, saj nam je šla muska totalno na živce. No zdaj pa spat, lahko noč.

DAN 10:

Jambo mambo! Jambo vipi? Poa poa!

Oh, pa je prišel… Naš zadnji dan na najlepšem otoku pod Soncem, v raju na Zemlji, paradižu… Srce se mi trga. Pa ne zaradi tega, ker ne bi želela domov. Zelo si želim spet v normalni, disciplinirani evropski čas, zelo si želim videti najbližje in se igrati z bratrančkoma. Ampak Zanzibar je res nekaj posebnega. ❤️

 

Zbudila sem se 6.00 in stekla na plažo, da bi ujela še zadnji sončni vzhod. In bil je osupljiv. Sedela sem na gugalnici in opazovala (verjetno kakšne pol ure) kako sonce pronica in raste nad oblake. Waaaaw!

 

Na žalost sem pogruntala, da je voda danes še veliko višje kot ostale dni in še vedno narašča…. Nič ne bo z še zadnjim jutranjim tekom po mivkasti plaži. No, si bodo vsaj moje nožice malce opomogle.

Zajtrk je bi ameeeeejzing! Zdaj že točno vedo kaj hočemo in vsega dobimo v izobilju. Totalno smo se razvadile! Jemo kot kraljice, prsežem.

Nato pa dan po ustaljeni rutini. Poležavanje ob bazenčku in branje knjige, pregovarjanje s taksisti eno uro preden kdo pride (tega res ne bom pogrešala!!!) in vožnja do Pajeta. Pogrešala bom to, umazane vasice, makedamske kozje potke, otročke, ki vpijejo Jambooo! in Afriko. V vsej svoji podobi.

Paje je bil ob prihodu zopet osupljiv. Od vseh odtenkov turkizne barve so se nam zopet (ja najbrž že 14.dan zapored!) povesile čeljusti do tal. Klikali so sprožilci na naših telefonih (že stotič!) in zaslišalo se je zopet samo: “Vauuuu!”. Ja vsako dopoldne enako!

 

Razkomotile smo se, Ariano je že ves naspidiran prišel do nas, da gremo kajtat. Danes sem bila samo jaz zagreta, saj sem morala izkoristiti še zadnji dan! In sva šla. Ljudje, kajtala sem kot nora. Končno lahko rečem, da sem samostojna kajterka! Ariano je bil izjemen učitelj, ki me je v 2h urah naučil vse to in še več, česar me Frenchi ni. Je res korekten in motivator na celi črti…

In občutek, ki me spremlja ko kajtam? Nor. Vrhunski. Z besedami se ne da opisati kaj sem čutila v trenutku, ko sem se sprostila, nehala misliti na teorijo in se zamo zavedela, da kajtam po plavi turkizni laguni. Bila sem tako srečna! Še zdaj prekipevam od veselja in dobre volje. Ariano me je  zelo pohvalil, povedal je da sem odlična učenka. In da je zdaj to to, drža, vodenje kajta, vožnja… Kako sem bila vesela in tudi on je bil ponosen name! Ko se je malo oddaljil, sem jokala… Priznam. Solze sreče.

Dan je minil mirno in še hitreje kot vsi ostali. Pomagala sem Urši pospraviti opremo, malo smo še poležale na plaži, potem pa še na kosilo v restavracijo na plažo in dan je tako prišel h koncu. Oh ja. Še zadnji pogled na našo prelepo oazo…

Poklicale smo taksi, prišle v hotel in se odjavile. Sledilo je pakiranje, večerja v hotelski restavraciji, nato pa malce osvežitve in še zadnji tuš preden odrinemo na pot.

Vse smo se strinjale, da moramo današnji dan izkoristiti do konca, zato smo odšle še žurat na neko zabavo v klub Teddy v Paje. Da malo podaljšamo še naš zadnji dan…

Zanizbar pogrešala te bom!

DAN 11:

Jah tole naš potovanje domov še kar traja.. Ura je 23.00 po našem evropskem času, se pravi smo na poti že 22 ur. In še ni konec… Pred nami je še 6-urna vožnja iz Milana do Ljubljane. Kar naporno.

Kot sem že včeraj omenila, smo šle žurat… Predvsem zato, ker smo želele čimbolj podaljšati naš zadnji dan na Zanzibarju, malo pa tudi zato, ker se nam za 2 uri preprosto ni splačalo iti spat. Tako smo šle. Po večerji, s taksijem do Pajeta v nek klub. Tam smo tudi zapravile še zadnje naše tanzanijske šilinge (ja čisto vse, do zadnjega fičinga!) in se zabavale ob dobri glasbi, zanimivem plesu masajev in malo slabšem didžejanjem. Afrika bejbi! ? Plesale smo vse do 1h, ko nas je prišel iskat taksist, nas peljal v hotel po prtljago in smo šli via letališče Zanzibar.

Med eno urno potjo sva midve s Tajdo padle v komo (trden spanec), Daša in Urša pa sta spremljale (verjetno rahlo zadetega voznika) in njegovo vožnjo. Vmes sta se parkrat prestrašili, da nas pelje na odvzem ledvičk, ker smo se peljali po kozjih potkah, vendar konec dober – vse dobro! Prišle smo srečno na majhno letališče, seveda prezdgodaj, zato smo morale pol ure počakati kar pred vhodom. In spet malo bentile nad Zanzibarjem, odnosom in njihovim pole, pole časom. ?

Ko smo končno lahko vstopile, je sledil običajen postopek skozi check in, carino… Itd. Nato smo se malo trudile zadremati na trdih klopeh, ampak na srečo je bil let kar točen in je minilo dokaj hitro.

 

Prvi let, spet z manjšim letalom, je bil neudoben, brez filmov. Na srečo je let so Muskata trajal samo 5 ur  in smo nato presedle na malo bolj “orng mašico”.  Vmes smo čakale bore malo, tako da je tudi to minilo hitro.

Drugi let do Milana na udobnem, ogromnem letalu z ekrani in najnovejšimi filmi je trajal nekaj več kot 7ur. Let je minil veliko bolj mirno (brez turbulenc) kot prvi in veliko hitreje zaradi vsega zabavnega programa na ekrančkih. Tudi kosilo (tokrat na mojo srečo tudi vegansko!) je bilo zelo okusno, le malce pekoče. Je kar teklo z mene.?

Po pristanku smo prtljago čakale skoraj eno uro. Nas pa je čakal voznik, ki nas je peljal do Ljubljane kar dolgo, saj je naš let imel še zamudo… Zdaj pa sedimo v kombiju, se vozimo po italjanski avtocesti in se smejimo različnim dogodkim v zadnji tednih. Debeatiramo o Jumi, vsakodnevnem čakanju in pregovarjanju s taksisti, masajih, kajtanju, zabavah, sončnih zahodih, opeklinah, najboljših zajtrkih in seveda o najlepših turkiznih lagunah, kar smo jih kdaj videle…

Ja luštno je bilo, s puncami smo se super razumele in povezale ter vse je tako Afrika kot Zanzibar očarala! Zagotovo ni bilo zadnjič Zanzibar, da sem kajtala po tvojih lagunah. Naslednje leto se spet vidimo! JAMBOO!

Do naslednjega potovanja dragi moji, pole pole! Na branje! ?