Zbudili smo se v nov dan, na Jožkotov rojstni dan. Malo smo praznovali že zjutraj, malo opoldne, popoldne in še zvečer. Še celo sama sem podlegla in spila 3-5dcl sangrije…?

Po obilnem home made zajtrku smo se odpravili do naslednjega mesta – Cordobe.
Pot v sam zgodovinski center mesta je vodila po velikanskem rimskem mostu.

Po eni uri in pol vožnje se nam je prilegla kavica in nekaj sladkega, zato smo zavili v prikupno kavarnico, kamor smo se skrili pred močnimi sunki vetra. Tu so fantje prvič poskusili tudi churrose – ocvrto sladico, ki jo pomakaš v čokolado.

Ko smo se nafilali s sladkorjem, smo polni energije odkorakali po ulicah tega simptičnega mesteca, v katerem se prepletata muslimanstvo in krščanstvo, kar je opazno tudi v najbolj znameniti cerkvi Andaluzije, ki spada pod Unesco zaščito. Sama cerkev je bila predelana iz mošeje in jo krasi kar 850 stebrov.

Sprehodili smo se tudi mimo singagoge, Alcazarja – palače in drugih zanimivih arhitekturnih ter zgodovinskih dediščin, zbranih v radiju parih kilometrov v samem centru mesta.

Ko smo vse ulice Cordobe prehodili, smo se odpravili proti Granadi. Tu smo parkirali, se nastanili in odšli na rojstnodnevno večerjo. Zopet smo jedli zelo pozno, posledično smo tudi pozno zaspali… In ker je bilo drug dan napovedano slabo vreme, smo tudi zjutraj malo potegnili s spancem.

Počasi smo se zbudili, spili kavo in upali, da dež poneha, da bi si lahko šli pogledat Alhambro – najslavnejšo palačo v Granadi. Vendar žal nam vreme tokrat ni bilo naklonjeno. Napokali smo se v avtu in zapustili Granado v dežju, saj je bilo v Malagi napovedano lepše vreme.

Po prihodu v Malago smo parkirali čisto zraven branč restavracije in to smo dojeli kot znak, da moramo ponoviti naš branč izpred enega tedna. In to smo tudi naredili.

Vmes se je vreme malenkost popravilo in takoj smo šli na obhod okoli mesta. Zavili smo zopet v pristanišče, se nastavljali soncu kot martinčki in pili pivo/smuti.

Sonce je počasi pojenjalo in to je bil znak za premik. Tokrat smo imeli rezerviran hotel v Torremolinos-u, letovišču tik ob plaži z velikim zunanjim bazenom (ki ga seveda zaradi nizkih stopinj nismo uporabili). No, pa vsaj slišimo udarjanje valov dobesedno v sobe…

Večerjo smo si privoščili v bližnji restavraciji z razgledom na morje. Tokrat smo preizkusili pravo špansko paello (moja je bila vegi). Ugotovili smo, da vsak večer jemo ob kasnejši uri in postajamo res pravi Španci. Po enem tednu nam je njihov urnik že čisto domač.

Še zadnji večer preživet skupaj je seveda minil nenormalno hitro. Jutri nas čaka dolg dan potovanja nazaj proti domu. Do naslednjič! ??‍♀️