Hola!
Tokrat vam maham s Karibov, natačneje z Dominikanske Republike. Če preverite lokacijo s prstom na zemljevidu, me najdete na vzhodnem delu karibskega otoka Hispaniola, ki si ga Dominikana deli z državo na zahodnem delu – Haiti. Na severnem delu meji na Atlantski ocean, na južnem pa na Karibsko morje. Njeni sosedi ao še Portoriko, otoki Turcs and Caicos, Jamajka, Kuba in Bahami. Na površini več kot 48.000m2 živi skoraj 10 milijonov špansko govorečih prebivalcev, ki obožujejo latino glasbo, cigare in lagoden stil življenja.
Pot do tu je bila zelo dooolga. V nedeljo smo se z avtom odpravili od doma ob 5h zjutraj in se odpeljali do München-a. Tam smo parkirali avto na parkirišču v bližini letališča in skoraj zmrznili v jopicah, ko smo izstopili iz avta. Komaj 2 stopinji je pokazal ekranček v avtu, zato smo se še toliko bolj veselili oddiha v toplih krajih. Kombi nas je zapeljal do letališča, kjer smo oddali prtljago, pojedli kosilo in raziskali trgovine. Ob 14h smo se vkrcali na letalo, saj smo imeli direkten let do Punta Cane z nemško letalsko družbo Eurowings.
Zame je 10 ur leta s parimi dobrimi filmi, izjemno pekočo hrano in turbulentnimi tresljaji minilo kot bi mignil… Okoli 21h po dominikanskem času (uro smo premaknili 5 ur nazaj) smo izstopili iz letala v vroč, soparen zrak… Končno zopet poletje!
Ulovili smo naše ogromne kufre, se prebili skozi carino in poiskali voznika z napisom Miss Kaja. ? Ta nas je že pridno čakal zunaj majhnega, s slamo pokritega letališča, kjer smo že začutili karibski pridih. Voznik je bil prijeten, špansko govoreč možakar, ki nas je odpeljal v kraj na južnem delu otoka – Boca Chica. Vozili smo se skoraj 2 uri, ostali so spali zadaj kot dojenčki, jaz pa sem seveda morala izvedeti vse od A do Ž o prijetni deželi kamor smo prispeli. Pogovarjala sva se pretežno v španščini, saj tukaj domačini zelo slabo govorijo angleško. Sem pa vsaj obnovila znanje španščine po maturi in presenečeno odkrila, da se kar razumem z dominikanci… ?
Pozno smo prispeli v hotel, varnostnik nam je odklenil sobe, da smo odložili prtljago in se takoj premaknili v bar na plaži pod hotelom. Zbudili smo lastnika restavracije, ki nam je z veseljem postregel dva piva in dva gin tonika. Čeprav je bila tema, se kar nismo mogli načuditi raju, kamor smo prispeli. Pijača nas je malenkost uspavala in kmalu smo ugotovili, da smo na poti že 24 ur! Tako smo se počasi odpravili spat.
Zbudili smo se s sončnim vzhodom v mirno jutro. Bolj mirno, kot si lahko predstavljate… Na plaži je par domačinov grabilo mivko, sonce se je odsevalo v odrezanem vodnem ogledalu in iz radia se je širil zvok prijetne karibske bachate… Domneve od prejšnje noči, da smo prispeli v pravi pravcati raj, so bile potrjene! Zajtrk, ki nam ga je pripravil šef je bil ogromeeen in božaaaanski.
Preostanek dneva smo preležali na ležalnikih, v senci pod palmami, z dobro knjigo v roki in ob globokih pogovorih, ki bi lahko spremenili svet. ? Družbo nam je delal le natakar, ki je skrbel, da sta imela fanta polne sodčke piva Bohemia. Vsake toliko časa je mimo prišla kakšna ženička, ki je ponujala masažo ali kakšen plažni prodajalec, s katerim smo se vedno pogodili za dobro ceno. Kupili smo že sončna očala, dve masaži, ruto zame seveda in “skoraj” že indijske oreščke… Pevce, kitariste, prodajalce cigar in viagre zaenkrat še vljudno odslavljamo z “gracias”… ?
Vmes smo šli na kratek sprehod do sosednjega lokalčka, kjer smo našli zanimivo gugalnico in si privoščili koktejl. Tu smo ostali vse do sončnega zahoda, nato pa smo se vrnili v našo restavracijo pod hotelčkom in si tu privoščili večerjo.
Večerja je presegla vsa naša pričakovanja, prav tako kot sladica. Siti in zadovoljni smo se ob prijetnem ambientu s svečkami pogovarjali še par ur, dokler nas ni utrujenost premagala…
Do jutri!
